|
Čeprav je roman Vlažne duše romaneskni prvenec Mohorja Hudeja v njem mojstrsko in natančno oriše položaj slovenske sodobne družbe. Družbe, ki ji vladajo lokalni šerifi in njihovi priskledniki in ovaduhi, katerih notranjost smrdi od gnijoče sluzi podalpskega morosta, ujetega med željo po božanski superiornosti in resničnostjo vazalskih hlapcev; v kateri preživiš le, če se stopiš z množico ovc, ki bebavo blejajo v isti rog in v pričakovanju drobtinic z njegove mize prikimavajo manonu. Ob branju Vlažnih duš sem se spomnila na pripetljaj, ki ga je doživel moj mož Matija na popotovanju po Burmi. S prijateljem in sopotnikom sta se navsezgodaj vkrcala na ladjico za transfer od jezera Inle proti Baganu. Ker je bil nekoliko slaboten zaradi zaužite pokvarjene hrane in ker jima ni bilo ravno do pretiranega druženja s popolnimi neznanci, sta se zavlekla v najbolj oddaljen kot. Tako usidrana in pripravljena na umirjeno vožnjo, ki bi jo prekinjal le zvok motorja in občasen glas voznika čolna, ko bi opozarjal na kakšno lokalno posebnost, sta bila nemalo presenečena, ko je k njima - čeprav je bilo v čolnu na voljo še ogromno prostora - prisedel par petdesetletnikov. Da bi se vsaj nekoliko odmaknila, sta se s prijateljem stisnila ob bok čolna, čeprav je moj mož zaradi trebušnih krčev komaj sedel pokonci. A še v istem trenutku sta oba le še bolj prebledela, saj je prisedli moški spregovoril, bolje začel nadirati in poniževati svojo ženo, v slovenskem jeziku. Ona mu seveda ni ostala dolžna in mu je vračala s še hujšimi obtožbami, dokler nista postala tako glasna, da ju je bilo slišati v spodnje nadstropje. Končno sta opazila zvedave poglede in utihnila. Šele takrat sta opazila bled in od bolečine skremžen obraz mojega moža, in namesto, da bi mu priskočila na pomoč, sta se začela šepetaje pomenkovati o tem, če je mogoče kakšen džanki ali nosi s seboj kakšno smrtnonosno bolezen, ki je doma v tistih krajih, in da sta s prijateljem verjetno geja (kar je bilo za njiju tudi neke vrste nalezljiva bolezen). Matija in njegov prijatelj se nista želela izdati, da sta njuna sonarodnjaka, zato sta se pogovarjala prek zapisovanja besed v zvežčič. Po dobre pol ure nista več zdržala in sta se želela presesti v spodnje nadstropje, tam pa sta na naletela na vodiča slovenske skupine, ki sta ga na njuno žalost poznala. Tako hitro kot je padla njuna krinka tujcev, tako hitro se je spremenilo tudi obnašanje ostalih članov slovenske skupine. Kar naenkrat so bili vsi prijazni, zvedavi in nasploh prijetni, če lahko prijetno rečeš obnašanju, pri katerem tvoj sogovornik vdira v tvoj osebni prostor in "šnofa" tam, kjer mu po tvojem ni mesta. Ogledalo, ki ga Mohor Hudej z romanom postavi našemu narodu, je namreč tako tako ostro in čisto, da človek ne more odvrniti pogleda. In bolj ko gledaš podobo v ogledalu, večja spaka se ti kaže v njem. Kar naenkrat v podobi odkriješ osebnostne lastnosti, ki se jih sramuješ in bi jih želel izbrisati iz DNK-ja naroda in tega ponorelega sveta - zavist, nepojmljivo sovraštvo do drugih, drugačnih, nespoštovanje kulture drugega, ponižnost do "velikih" in poniževanje "majhnih" ... Kdo bi ljubil tak narod, če še sami sebe nimamo radi? Nič čudnega, da tisti, ki so se naučili misliti s svojo glavo, ki želijo od svojega bivanja iztisniti kar največ, pobegnejo pred vnaprej izgubljenimi bitkami v tujino. A na žalost je Zemlja okrogla, in slej ko prej zopet naletijo na vlažne podalpske duše, pred katerimi so zbežali.  Polastila se me je rahla tesnoba. Občutek, ki sem se ga v času svojega tukajšnjega bivanja popolnoma znebil in sem ga poznal iz preteklega obdobja. V prsih sem začutil krč, ki sem ga prav tako dobro poznal. Krč, ki je bil telesen, čeprav s telesom ni imel nič. Dostikrat sem, ko sem bil kje v tujini z našimi skupinami in so prestopili prag spoštljivosti dogostiteljev, ko so si jih pričeli lastiti, kot se je nekoč tista Andreja polastila tistih dveh harmoniakrjev, začutil ta krč. Zadrževal me je, da nisem storil, kar sem hotel, da nisem vstal in jim povedal, kaj si mislim. Spričo tega krča sem nenazadnje trpel tudi vsa ponižanja, ki so nam jih v službah namenjali člani košarkarskih rekreacij. Krč, ki se mi je sprostil spet kje na potovanjih, ko sem videl za sosednjo mizo kakšno drugo skupino, precej podobno moji, a niso bili moji rojaki. Tako sem se lahko pogreznil v, grobo rečeno, skupno, vseevropsko barbarstvo, vseevropski napuh, ekskluzivnost plačnikov. Krč, ki sem se ga skušal, preden sem prišel na Lanto, znebiti tudi z avtosugestijo, češ, skrbi zase, ti nisi oni in oni niso ti. Vsak je odgovoren za svoja lastna dejanja. Platnice Vlažnih duš sem zaprla z grenkim priokusom. Mojo notranjost je na eni strani napolnjevala globoka žalost, na drugi pa spoznanje, da vendarle nisem sama v (ne)razumevanju tistega dela slovenskega življa, ki obvladuje našo zemljo in ob katerem so še neandertalci imeli več manir in olike ter spoštovanja do sočloveka. Najbolj mi je žal, da knjige ne bodo prebrali tisti, ki jim Mohor Hudej nastavlja ogledalo, da bi se ob zapisanem zamislili in skušali spremeniti vsaj delček sebe in razsvetliti svojo vlažno dušo, da svet mogoče ne bo šel kar tako "v kurac". Več o ozadju romana tudi v intervjuju Mohorja Hudeja za MMC RTV Slovenija. Mohor Hudej: Vlažne duše
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|