 Poleg Ruiz Zafona je eden od pisateljev, ki me nikoli ne razočarajo tudi Paolo Giordano. Njegov tretji roman Črnina in srebro je eden tistih draguljev, ki ti še dolgo potem, ko knjigo odložiš, odzvanjajo v podzavesti. Njegova sposobnost, da s preprostimi besedami zajame najgloblja človekova čustva, je preprosto dih jemajoča. Čeprav ta roman ne dosega kompleksnosti prvih dveh (Samotnost praštevil, Človeško telo), je napisan izjemno tenkočutno in precizno zareže v našo pozavest, kot bi želel na naši duši pustiti brazgotino, ki bi nas opozarjala na to, kaj je v življenju zares pomembno. Giordano v svoji najnovejši knjigi osrednjo vlogo nameni gospe A., ki je hišna oskrbnica in varuška v mladi tričlanski družini, kjer se partnerja bolj kot otroku in drug drugemu posvečata vsak svojemu zasebnemu življenju. Gospa A. v družini ni samo neka stranska oseba, ki opravlja svoje delo, ampak njena nenehna prisotnost predstavlja čarobno silo, ki kot lepilo drži družino skupaj. Ko jo huda bolezen priklene na posteljo, se njun idealni svet poruši. Z njeno smrtjo pa v življenju mladega para zazeva velika praznina. V hišo se naseli enoličnost in odtujenost, mlada zakonca bežita vsak v svoj intimni svet in zdi se, kakor da sta izgubila kompas, ki jima je doslej kazal pot. "Prepričan sem bil, da se bosta Norino srebro in moja črnina zlila in da bo čez čas po obeh tekla ista črnikasto srebrna tekočina, tekočina barve starega berberskega nakita (…). Oba pa sva potem pričakovala, da bo živordeč življenjski sok gospe A. dodal odtenek tudi najinemu, da mu bo povečal specifično težo in naju bo okrepil. Njena izguba ni samo razlog za žalovanje za drago osebo, ampak predvsem razlog za spraševanje, kako naprej. Ali še ima smisel vztrajati v zakonu oziroma kakšen je smisel zakona, v katerem partnerja živita drug ob drugem ne pa drug z drugim? Se je vredno pehati za prihodnostjo, če pa je vse, kar si si kdajkoli želel od življenja že ves čas s tabo? Je naš hiter tempo življenja kriv, da nismo več sposobni empatije, potrpežljivosti, razumevanja, ljubečega odnosa? Je nekaj egocentrizma vredno izgube ljubezni? Ali za začetno zagledanostjo v drugega vedno pride neke vrste odtujenost, ko vsak postane samozadosten? Kje se izgubi tisto lepilo, ki v začetku zveze partnerja vleče drug k drugemu? Gre za nežno občuteno, a tudi grenko zgodbo o ljubezni in medčloveških odnosih. Je zgodba o izgubi sočloveka, a tudi zgodba o ponujeni novi priložnosti. Giordano v romanu ne obsoja mladega para, do njiju je nežen in razumevajoč. Hkrati pa tudi bralcu da priložnost, da se potopi v svoje medosebne odnose, da se vanje poglobi in da nanje pogleda s toplino in sočutjem in jim, če v njih domujejo prepiri, razhodi ali prevelika pričakovanja, da novo priložnost. Paolo Giordano: Črnina in srebro
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|