Pogovori s prijatelji

“Nekatere stvari moraš preživeti, preden jih razumeš. Ne moreš vedno vsega gledati analitično,” pravi Sally Rooney v zaključku romana Pogovori s prijatelji. 
Kar s težkim srcem sem vzela prvenec te, med milenijci izjemno priljubljene irske avtorice, v roke, saj sem se bala, da se bo navdušenje bralcev po vsem svetu izkazalo za prenapihnjeno in neupravičeno, podobno kot se mi je zgodilo pri Uspavanki Leile Slimani. A moj strah je bil neupravičen: nad njenim pisanjem sem bila navdušena. Na videz preprost in lahkoten roman v sebi skriva neštete odtenke zaznavanja človeških karakterjev - to pa ga dela prepričljivega, celo velikega. Zato se že veselim prevoda njenega drugega romana Normal people, ki bo izšel pri Mladinski knjigi.

V Pogovorih s prijatelji je Sally Rooney naredila odličen portret dveh sodobnih mladih deklet na poti v odraslost: ​Frances, ki med študijem v Dublinu negotovo začenja kariero pisateljice ter njene prijateljice Bobbi, ki je njeno nasprotje, a druga brez druge ne moreta. Nekega večera na literarnem performansu spoznata slavno fotografinjo Melisso. Med njimi se splete nenavadno prijateljstvo, ki se na eni strani odpira in dviga, na drugi pa trči ob boleče čeri življenja, ki nobeni ne prizanesejo.

Zelo avtonomna in samostojna oseba sem, z notranjim življenjem, ki se ga še nikoli ni nihče dotaknil ali ga zaznal."

Če se zdi, kot da Bobbi z veliko žlico, skoraj igraje zajema življenje, se zdi Frances na videz hladna, nezabavna, vzvišena, vase prepričana, v sebi pa nesamozavestna in čustveno ranjena enaindvajsetletnica. Ob preučevanju njenega karakterja in tudi življenjske zgodbe sem se nehote spomnila na svojo mladost, na to, kako sem se sama v njenih letih večkrat znašla v različnih podobnih življenjih situacijah in kako sem se takrat zanašala ravno na to vase prepričano pozo, hkrati pa upala, d a me nihče ne razkrinka. Šla sem brati celo svoje dnevniške zapise iz tistih let in jih primerjala Francesinim doživljanjem življenjskih situacij, ki jih zaradi pomanjkanja izkušenj ne razume popolnoma (nisem se želela primerjala po kakovosti pisanja, temveč po tem, kako Francesina čustva skrije za podrobne opise dogodkov). Dvajseta leta - toliko jih ima Frances - so čas, ko se posameznik zave, da bo kmalu konec brezskrbnosti, odvisnosti in svobode, ki pripadajo otroštvu, a kmalu z nestrpnostjo trka na vrata odraslosti, kot bi se bal, da bo, če bo krenil bolj počasi in postopoma, kaj zamudil. Velikokrat pri tem svoja čustva in stiske potisnemo vstran, saj družba od nas zahteva, da ji ves čas kažemo svojo najboljšo podobo. V pomanjkanju izkušenj pa naredimo tudi veliko napak. In če ti v otroštvu ni dovoljeno spontano in pristno izražati čustev - tako kot jih mora ob očetu alkoholiku in pretirano empatični mami skrivati tudi Frances - to enostavno v tebi zamre. Zato Rooneyeva ob Frances uporablja le deksriptivne opise dogajanj, medtem ko čustveno nevihto, ki divja v glavni junakinji, pusti neizgovorjeno, saj jo je Frances zakopala globoko v srce, kot bi se bala, da bo kot osebnost razpadla, če si bo upala navzven pokazati le kanček šibkosti. Kot bi bila tudi sama le opazovalka in komentatorka lastnega življenja. Hladna, vzvišena poza, ki jo pri tem uporablja, pri ostalih vzbuja občutek, da je starejša in trdnejša, kot je v resnici; iz njenega vedenja seva prepričanje, da je kljub rosnim letom že uspela zajeti vse modrosti tega sveta, daje nam občutek, da zmore vse sama in da zato ne potrebuje pomoči od nikogar. A globoko pod mirnim in prepričljivim obrazom, ki kljubujoče dviga brado k nebu, se skriva ranjena duša dekletca, ki si prizadeva za očetovsko odobravanje in ljubezen.

​Najde jo v Nicku, privlačnem Melissinem možu, saj želi imeti vse to, kar ima ona: hišo, kariero, prepoznavnost, ljubezen. Čeprav se zaveda, da je prestopila črto morale in etike, jo vleče k Nicku. Po eni strani zaznava njegovo skrhano dušo, podobno njeni, po drugi v njem išče očetovsko zavetje. Kljub temu pa se ne eden ne drugi ne upa popolnoma prepustiti čustvom. Tako trkata drug v drugega, a že v naslednjem trenutku bežita stran, vseskozi ohranjata hladno distanco in se skrivata za vsak za svojo trdno lupino, kot bi se bala, da bi ju drugi spregledal. Njuna trdna lupina pa začne nezadržno pokati v drugem delu knjige, ko si priznata, da sta se drug v drugega zaljubila. To roman tudi prevesi iz opisovanja površinskih vtisov na bolj intimna, notranja občutja, postane nežnejši in hkrati bolj človeški. Francesino življenje takrat postane spravljivejše, zadovoljnejše, celo srečno - če ne bi bilo Melisse, ki poskrbi, da Francesin milni mehurček varnosti in sreče poči. 

Zaprla sem oči. Stvari in ljudje so se gibali okoli mene in se umeščali v neznane, nepregledne hierarhije, sodelovali v sistemih, o katerih nisem vedela in nikoli ne bom vedela nič. Zapletene mreža predmetov in pojmov, Nekatere stvari moraš preživeti, preden jih razumeš. Ne moreš vedno vsega gledati analitično.
Pridi pome, sem rekla."

Navdušena sem nad pisanjem Sally Rooney. S prepričljivostjo, spretnostjo in naravnim darom opazovanja zna na tako preprost način predstaviti dinamiko, ki se splete med glavnimi junaki romana, da se zdi, kot da tudi sami stojimo v Melissini dnevni sobi sredi Dublina in opazujemo, . Vpogled v Francesino notranjost pa predstavi z tako napeto jasnostjo, ki je do samega konca ne uvidi niti sama protagonistka, ko išče svoje mesto v tem zapletenem svetu. Njena nerodna plovba skozi vsakodnevne frustracije in tesnobo, ki jo preveva, ko skuša krmariti med različnimi svojimi in pričakovanji drugih, da bi razumela, da bi pripadala, da bi ljubila ... je presunljiva, a hkrati tako lastna današnjim generacijam, da ni nič čudnega, da je Sally Rooney postala njihova glasnica.

---

Sally Rooney: POGOVORI S PRIJATELJI

•  Država izvora: Irska
  
• Jezik: slovenski
• Datum izida: 29. 7. 2019
• Število strani: 305
• Vezava: mehka
  
• ISBN/EAN: 9789612746155
• Založba: Sanje
• Prevajalka: Vesna Velkavrh Bukilica