Pojdi kamor te vodi srce

Ko sem zaprla roman italijanske pisateljice Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce, sem kar nekaj časa le nemo strmela v podobo ženske narisane na platnici. Bila sem v strašni dilemi, saj je bila knjiga toliko ljudem zelo všeč, sama pa sem čutila le jezo in občutek nemoči. Skoraj sem se na glas skregala z glavno protagonistko Olgo, ki piše neke vrste poslovilni dnevnik svoji vnukinji, in jo nadirala: "Pa zakaj nisi nič rekla? Zakaj nisi nič naredila? Zakaj se zdaj, ko je vsega konec, opravičuješ za stvari, ki bi morale že zdavnaj priti na plano? Kaj ne razumeš, da bi bilo tako bolje za vse, tudi zate?". A ustavila me je misel: "Kdo sem jaz, da bi drugim solila pamet, kako naj živijo? Vsak mora pri sebi razčistiti, kdo je in kaj si od življenja želi. Pa ti - je tvoje življenje popolno? Rajši se zri vase in poglej, kaj s svojim življenjem počneš sama.  " Ali kot pravi Susanna Tamaro: "Če se nočeš zazreti vase, ni nič lažjega, kot poiskati izgovore. Vedno se najde zunanja krivda in zelo pogumen moraš biti, da si priznaš, da je krivda - pravzaprav odgovornost - samo tvoja."

In takrat se mi je zgodba razgrnila v popolnoma drugi luči. 

Roman Pojdi, kamor je vodi srce razumem kot zgodbo o ženski in njeni spreminjajoči se vlogi v družbi, še bolj pa o življenju in odkrivanju našega notranjega sveta. O zaupanju in odpuščanju. S tem, ko nam pisateljica odkriva svoj notranji svet, nam pomaga, da v zgodbi odkrijemo svojega, da se odpremo življenju in zaupanju sebi in drugim. Kot pravi sama: »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.«

Zdi se, da je roman Pojdi, kamor te vodi srce načrtno napisan v obliki pisem oziroma dnevnika, saj nam knjiga pripoveduje zelo intimno zgodbo, ki se dogaja v odnosu med babico in vnukinjo, med katerima je še ne dolgo tega obstajalo zaupanje in toplina. Obe literarni obliki sta namreč namenjeni izpovedovanju doživljanja notranjega življenja - tako na strani pripovedovalca, ki piše, kot bralca, ki o tem bere - in to samo njima dvema. V odnosu med babico in vnukinjo zaradi bivanja v različnih generacijah in zaradi zamolčanih družinskih skrivnosti - kljub njuni medsebojni povezanosti - zazeva luknja, tako da njuno sobivanje ni bilo več mogoče. Bilo je celo tako boleče, da sta sklenili, da se ne bosta več niti klicali niti pisali. A ko starejša Olga zboli, začuti potrebo, da bi svoji vnukinji razložila svoje občutke in ji razodela družinske skrivnosti. Sklene, da bo vnukinji napisala pismo, ki ga bo ta prejela šele po babičini smrti. V svojih razmišljanjih ji (nam) skozi veselje, žalost, obžalovanje in ljubezen razgali svojo življensko izkušnjo, ki jo je naučila, da ni važno, kaj se nam v življenju dogaja, v sebi moramo poiskati in zbrati pogum, da sledimo poti, ki nam jo kaže srce.

"Na križiščih poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem, ko greš naravnost ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje ali življenje onih, ki so ti blizu."

Če je zgodba na prvi pogled intimni vpogled v življenje ostarele ženske, se subtilno dotika tudi veliko širših vprašanj. Kot prvo nam pokaže, kako se je skozi zgodovino 20. stoletja spreminjala vloga ženske v družbi in kako se je s tem spreminjal odnos med otroci in starši. Zgodba nas na različnih ravneh skozi zaporedje dogodkov in spominov iz Olginega življenja sooča z vsaj štirimi generacijami žensk. Vsaka od njih živi v svojem zgodovinskem obdobju, ki na svoj način zaznamuje njihova življenja, pri vseh pa se kaže vpliv družine in družbe na njihove življenjske usode. 

Tako se je morala ​Olgina mati vso svojo mladost soočati z očitkom, da je samo nadomestek za prezgodaj umrlega brata. Da bi ubežala družinskemu prekletstvu, se je poročila zelo mlada, iz koristoljubja, da bi postala "nekdo". A kljub temu je ostala hladna, odmaknjena in brezvoljna in je vse svoje moči usmerila v zamero in nezadovoljstvo nad svojim življenjem. Ko se je rodila Olga, ji starša nikoli nista pokazala nežnosti in ljubezni, za njiju je bila le ena izmed številnih družbenih obveznosti. 
Olga je kmalu spoznala, da lahko v materi vzbudi ljubezen le s tem, da stori, kar se od nje pričakuje, ne pa s tem, kar je. Zato se Olga začne že zgodaj zatekati v svoj osamljeni svet, ki so ga polnila številna vprašanja, ki so bila večja od njenih zmožnosti dojemanja - o smrti, življenju, bivanju. Z njimi se je morala spopadati sama, saj se njeni starši z njimi niso želeli ukvarjati, še manj pa so želeli, da se z njimi ukvarja njihov otrok. Olga je zato dolgo ostala samska, saj ni želela podoživeti usode svoje mame in babice. Šele tridesetletno jo s pozornostjo osvoji August, vdoveli očetov poslovni partner. Po vsega šest mesecih znanstva se z njim poroči, a po selitvi v Abruzzo ji August čustev ne izkazuje več - še več: njena prisotnost je dobra le še za ustvarjanje dobrega vtisa v javnosti. Olga začne resno dvomiti v svoje racionalne sposobnosti, postaja vedno bolj porta in nemirna. Reši jo šele novica, da je bila v vojni poškodovana hiša njenih staršev, zato se z Avgustom preselita nazaj v Trst.
Da bi se rešila potrtosti, ji oče svetuje, da odide na počitnice v Terme Poretta. Tam spozna Ernesta, zdravnika komunističnih idej, s katerim končno občuti ljubezni, ki si jo je vse življenje želela. Po vrnitvi v Trst odkrije, da je noseča, zato naredi vse, da nihče ne posumi, da August ni otrokov oče. Še naprej nadaljuje s skrivnim razmerjem z Ernestom, dokler ne izve, da je imel smrtno prometno nesrečo. Takrat pade v hudo depresijo, zaradi česar popolnoma zanemari hčerko Ilarijo, ki pa že takrat začne gojiti globoko zamero do matere.
Olga se s pomočjo očeta Thomasa, nemškega jezuita, opomore, a se mora soočiti z naraščajočo sovražnostjo hčerke Ilarije, ki se, da bi ubežala materi, vpiše na filozofsko fakulteto v Padovi. Ilarija tam zapade v družbo feministk in fanatičnih političnih idej. Ko sredi študija zapusti fakulteto, pa se zateče v nego "kvazi" psihologa, ki jo že tako nestabilno izkoristi. Poleg vsega Ilarija na potovanju v Turčijo še zanosi. 
Popolnoma zlomljena, zadrogirana in polna dolgov se Ilarija obrne na pomoč k Olgi. Toda Olga prvič Ilariji odreče pomoč, zaradi česar se spreta. Olga v jezi izda družinsko skrivnost o pravem Ilarijinem očetu, zaradi česar ta obupana pobegne in umre v prometni nesreči.
Olga prevzame skrb nad Ilarijino malo hčerjo. Med njima se razvije ljubeč odnos, dokler se v najstniških letih dekleta ne poloti nemir in aroganca, zaradi česar, neodločena o svoji prihodnosti, odide v Ameriko.

"Je kje špranja, skozi katero je moč pobegniti usodi, ki ti jo okolje vsili že ob rojstvu? Uiti dediščini praočetov, ki se ti pretaka po žilah? Kdove. Mogoče se v klavstofobičnem zaporedju rodov komu pripeti, da uzre malce višjo stopničko in si začne na vse pretege prizadevati, da bi stopil nanjo. Uiti iz začaranega kroga, spustiti v prostor svež zrak: v tem je po mojem vsa drobcena skrivnost ciklusa življenj. Drobcena, pa vendar skoraj nedosegljiva in zastrašujoče negotova."

Vsem težavam navkljub pa se zdi, da je bil čas ženskam v 20. stoletju vseeno naklonjen. Če se je Olgina mati poročila še mladoletna, je Olgi omogočena vsaj srednja šola (če je oče že ne pusti na študij), njena hči Ilarija ima možnost študirati in na pragu 21. stoletja Olgina vnukinja že lahko odide študirat v tujino. Vsaka od njih je bolj osvobojena od pričakovanj družbe in lahko svobodneje izbira svojo pot. A čeprav ženske v Olgini rodbini delajo vse, da bi svoji usodi ubežale, se z uporom le še bolj zapletajo v nevidne niti, ki jih le vlečejo dlje od njihove prestave o srečnem življenju. 

Olga želi s pisanjem dnevnika svoji vnukinji na nek način upravičiti svoj obstoj, želi spremeniti prihodnost ženske linije svoje družine. Čuti se odgovorno za razpadli odnos z vnukinjo in pisanje ji pomaga, da vnukinji pokaže, da je mogoče živeti tudi drugače - če si pri tem odkrit sam s sabo in z drugimi. Da skrivanje v svojem oklepu ne prinaša nič dobrega in da nas špranje, ki se zaradi bolečin pokažejo na njemu, sicer delajo ranljive, a hkrati tudi močnejše in sposobnejše premagati ovire, ki se nam postavljajo na poti do sreče. 

"Veš, katero napako delamo spet in spet? Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto drugem življenju."

Čeprav se zdi Olga po eni strani v svoji pripovedi neodločna in razočarana, ker ni uspela spremeniti svoje usode, nam da jasno vedeti, da smo za svoja ravnanja in njihove posledice odgovorni sami. Samo mi smo tisti, ki svojim otrokom lahko prenesemo sporočilo, da je vsakdo vreden ljubezni in življenja, kot si ga želi.

Olga se zaveda, da se ji življenje izteka, zato ji pisanje dnevnika prinaša tudi priložnost, da se spravi sama s sabo, se sooči s svojimi napakami in osvobodi resnico o sebi in svoji rodbini, da bi se tudi njeni potomci znali boriti in poiskati svojo pravo pot. A hkrati jih opozarja, da bodo za to potrebovali veliko ljubezni in notranje moči, kajti "če hočeš biti močan, se moraš imeti rad, se moraš poznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najtežje priznaš."

Susanna Tamaro: Pojdi, kamor te vodi srce

• Datum Izida: 03.11.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• Založba Cankarjeva Založba, d.o.o.
• Prevajalec: Anita Jadrič, Aleksa Šušulić