|
"Kristofor ni pisal zato, ker bi se bal, da bi kaj pozabil. Zdelo se mu je, da zapisana beseda ureja svet. Ustavlja njegovo nestalnost. Ne dovoli pojmom, da bi se izbrisali. Naj se zgodi karkoli, se je beseda s tem, ko je bila zapisana, že uresničila," pravi ruski pisatelj Jevgenij Vodolazkin. In res se zdi, da z vsako zapisano besedo, vrstico, stranjo romana Laurus iz nas izvablja našo davno pozabljeno, a v gene zapisano človečnost. Vodolazkin je z romanom Laurus napisal globoko epopejo potovanja skozi življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija. Kot malemu otroku mu že zgodaj umrejo starši, zato ga vzgaja njegov ded Kristofor, ki na malega Arsenija prenese svoje znanje zdravilstva, poznavanje narave, njenih moči in zakonitosti. Ko Kristofor umre, Arsenij prevzame dedovo delo in se mu popolnoma preda. Njegovo predanost zdravilstvu zmoti prihod mlade Ustine, ki v njem zbudi tudi ljubezenska čustva, ki jih je do tedaj poznal le v odnosu do Boga. V njuni skriti, celo prepovedani ljubezni, se po težkem porodu rodi dete, a oba - mati in otrok - zaradi njegove neizkušenosti in neznanja umreta. Krivda, ki jo Arsenij občuti v tem trenutku, je tako velika, da v trenutku umre tudi del njega. Preostanek življenja se poskuša odkupiti za ta strašni greh, tako da se popolnoma preda zdravilstvu. A več ljudi, kot pozdravi, bolj se mu zdi, da se oddaljuje od ljubljene Ustine, zato se za nekaj časa zateče v popolno askezo. Zdi se, da nekaj časa prav beži sam pred sabo - prav pretresljivo je spremljati, kako se odreka sebi, svoji biti, kot bi skušal z zanikanjem sebe oživiti in zveličati Ustino. Zdi se, da sebe spet najde, ko se v imenu kneza Gavrila z edinim prijateljem, Italijanom Ambrogijem, odpravi na pot proti Jeruzalemu. Če Ambrozio na pot odide, da bi poiskal trenutek, ko se bo zgodil konec sveta, želi Arsenij še vedno ohranjati spomin na Ustino. A pretresljiva izkušnja te težke in naporne poti ga močno spremeni, tako da po vrnitvi iz Jeruzalema kot Ambrozij vstopi v samostan svetega Kirila v Belozersku, dokler se kot Laurus ne vrne umret na rodno grudo v Rukini Slobodki. Veš, prijatelj, vsako srečanje je več kot ločitev. Pred srečanjem je praznina, nič, po ločitvi praznine ni več. Potem ko si nekoga srečal, se ne moreš več popolnoma ločiti od njega. Človek ostane v spominu kot njegov del. Ta del je ustvaril on, in ta del živi in se včasih dotakne svojega stvaritelja. Kako bi sicer čutili drage ljudi, ki so daleč?" (str. 209-210) Vodolazkin nas v počasnem tempu, nič hitrejšim od potovanja s konjem v srednjem veku, mirno in nepretenciozno vodi skozi različna časovna obdobja in epizode Arsenijevega življenja, ter čez širjave takratne Rusije, ki jih Arsenij prečka na svojem potovanju. Pri tem mojstrsko prepleta knjižni jezik s preprosto govorico tedanjega časa, tako da se zdi, kot bi knjigo zapisali Trubar in njegovi sodobniki (k temu pripomore tudi odličen prevod Lijane Dejak, ki je zanj lani dobila tudi Sovretovo nagrado). A bolj kot potovanje v prostoru, je bilo za človeka tedaj pomembno potovanje v času. Če je bil čas srednjeveškega človeka vezan na samo sledenje gibanju sonca in lune ter z letnimi časi in kmečkimi opravili povezanimi prazniki, v samostanu Arsenij spozna, da časovni krog ni sklenjen in enak večnosti, temveč je podoben gibanju spirale - kot doživljanje novega s spominom na že doživeto. Tako nam življenje ponuja možnost, da lažje premagujemo težke preizkušnje, izgubo, bolečino, praznino. So podobni dogodki, je nadaljeval častiti, toda iz te podobnosti se rodi nasprotje. Stara zaveza se začne z Adamom, nova pa s Kristusom. Sladkost jabolka, ki ga je pojedel Adam, se sprevrže v trpkost kisa, ki ga je izpil Kristus. Drevo spoznanja pripelje človeštvo v smrt, drevo, iz katerega je narejen Kristusov križ, pa daruje človeštvu nesmrtnost. Zavedaj se, Ambrozij, da so nam ponavljanja dana za premagovanje časa in našo odrešitev. Predvsem pa se nam ob branju zdi, da Arsenij lebdi nekje v prostoru in času, nad vsemi zgodami in nezgodami, ki se ga dotikajo. Njegovo bolečino precej bolj čutimo mi, kot pa on sam. Nepredstavljiva se nam zdi njegova neomajna vera v Boga. Četudi ga ta nenehno preizkuša, se zdi Arsenijeva predanost svetemu duhu vselej le še bolj močna, on pa še bolj prepričan, da jo mora predati tudi človeku, ki ga zdravi. A hkrati Arsenij prav tako neomajno verjame tudi v ljubezen do sočloveka, v človeško dobroto, brez oklevanja pa tudi odpušča bolečino, ki mu jo ljudje prizadanejo. Zdi se, da je Arsenij svojo svetniško vlogo prevzel že za časa življenja.  Nemogoče je, da bi človek roman Laurus odložil popolnoma ravnodušen. Sama ga dojemam predvsem kot izrazit poklon svetosti človeškega življenja, neomajni veri v sočloveka ter neizmerni moči duha in znanja. Kljub pretresljivim izkušnjam, ki zaznamujejo življenje glavnega junaka, je iz romana čutiti globok mir in spokojnost, ki že ob branju prvih strani prevzameta bralca. Ob branju se zdi, da se Arsenijevo življenje ne bo nikoli končalo, saj bo njegova smrt porajala novo življenje, ki bo nadaljevalo njegovo poslanstvo vse do danes - slediti klicu življenja in ustvarjati dobro in predano, brez da bi pričakovali kaj v zameno. Zato roman ostaja aktualen tudi danes. Kot bi Vodolazkin skozi Arsenijevo življenje skušal bralcem nakazati pot, da bo človeštvo preživelo le, če bomo ljudje polni ljubezni do sočloveka, solidarnosti ter preudarnosti in ponižnosti pri svojih dejanjih. Laurus je roman, ki ga v branje priporočam prav vsakomur. Ne samo zaradi mojstrske izvedbe, ampak predvsem zaradi iskrenega poklona človečnosti, ki ga nosi s seboj. Jevgenij Vodolazkin: Laurus
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|