 Po knjigi Rojstvo mostu, ki je že nekaj časa vabila k branju, sem po naključju za bralni klub Literarna lekarna izbrala tudi tretjo v slovenščino prevedeno knjigo Maylis de Kerangal - Pokrpajmo žive (tretja je Bežiščnica na vzhod). Če prva govori o izgradnji, ustvarjanju novega iz nič, govori Pokrpajmo žive o nepredstavljivi tragediji, ki nas zruši. Simon Limbres (sprašujem se, zakaj je v vseh prevodih omenjen kot Simon Limbeau, pri nas pa Limbres) je devetnajstletni mladenič, poln mladostne vihravosti in navdušenja nad življenjem. Spoznamo ga v zgodnjem zimskem jutru, ko se s prijateljema odpravi na surfanje v bližnji zaliv. Vse njegovo bitje se transcedentalno staplja z ledeno mrzlo vodo, popolnoma osredotočeno na dihanje in gibanje. Svojega telesa se čuječe zaveda in ko "kot tat, ki z roko zdrsne v blagajno, da bi jo izropal" zdrsne v val, ta "zasuk snovi, kjer se notranjost izkaže za bolj prostrano in globljo od zunanjosti", takrat "začuti ves izbruh svojega bitja, se zlije z življenjem, raztegne prostor, podaljša čas, do konca vožnje izčrpa energijo vsakega atoma morja" in se kot eno zlije z valovanjem. Le slabo uro kasneje, "ko se priviti ob naslonjala sedežev, odeti v tresljaje vozila, z nosovi, zaritimi v šale" v toplem kombiju vračajo domov, se Simon ne zaveda, da je bil to njegov zadnji val, ki bo sprožil sosledje dogodkov, ki bodo v naslednjih štiriindvajsetih urah med seboj povezali usode številnih tujcev, ki se nam skozi zgodbo tudi intimno razkrijejo. Simonovo telo, simbol mladostne vihravosti in življenjske energije, v trenutku sprejema v bolnišnico postane le še "predmet, ki se je odrekel svoji človeški plati" in simbol priložnosti za tiste, ki se jih bo njegovo stanje tako ali drugače dotaknilo. Za zdravnika, ki sprejme poškodovanega v bolnišnici, Pierra Revola, je Simon le skup podatkov - "moški, meter triinosemdeset, sedemdeset kil, okoli dvajset let, prometna nesreča, poškodba glave, v komi", dela "v bližini smrti" že 30 let. Thomas Remige, vodja oddelka za darovanje organov, a tudi amaterski operni pevec in ljubitelj liščkov, mora uporabiti vse svoje pogajalske sposobnosti, da prepriča starše, da dovolijo presaditev organov. Cordelia Owl, Simonova medicinska sestra, ki komajda zdrži, da ne se ne zruši pod težo lastne čustvene razrvanosti zaradi neuslišanih čustev nekdanjega fanta, ob tem pa je še priča celotnemu procesu poslavljanja staršev in odvzema organov. Marthe Carrare iz Državnega centra za dodeljevanje organov, za katero je Simon spet le skup podatkov - je "relativno redka krvna skupina"; je jetra, dve pljuči, dve ledvici in srce. Potem sta tu še kriruga, ki bosta sodelovala pri presaditvi srca - mladi Virgilio Brevi, ki mu transplantacija pomeni priložnost za začetek sijoče kariere, in njegov vzornik dr. Harfang, ki svojo slavo in ugled črpa iz dolgega rodbinskega debla kirurgov. Šest strokovnjakov, ki vodijo Simonovo srce od enega k drugemu življenju. Vsak s svojim motivom in življenjskimi usodami, ki jih živijo izven delovnega časa. Simonovo srce je dejavnik njihovih strahov, njihovih ambicij, ljubezenskega življenja, njihovih malih ljubosumij, njihove vere vase in človeškega strahu pred darovanjem organov bližnjega, da bi z njimi živel nekdo drug. Na drugi strani je Simonova družina in dekle Juliette. Nedavno ločena Simonova starša Marianne in Sean, izguba sina ponovno združi v nemem kriku, ki v sebi skriva nezmožnost zaščititi svojega otroka. Odločitev, da dovolita darovati sinove organe, je zanju težka in boleča, grozljiv občutek razdvojenosti in izdaje ju duši in hromi, ko se na koncu boleče raztrgana in razdejana, "izgubljena v razpokah resničnosti, zablodela v njenih votlinah" komaj uspeta posloviti od telesne lupine, ki je in hkrati ni več njun otrok. In vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo z Juliettino ljubeznijo, krhko in zapleteno kot labirint iz pleksi stekla, ki ga gradi, ko bo Simonovo srce bilo v drugem telesu? Tretjo stranico trikotnika predstavlja Claire Mejan, nad katere življenje je tri leta kot Damoklejev meč visela obljuba skorajšnje smrti zaradi miokariditisa. V njenem doživljanju priprav na operacijo se globoko občuteno odraža razumevanje, kaj pomeni, če v tvojem telesu bije srce nekoga drugega - na eni strani sreča in neskončna hvaležnost, na drugi krivda, da je za tvoje življenje moral nekdo umreti. Boste kavo? Marianne se zdrzne, pokima. Revol vstane, ji obrne hrbet in prime kavni avtomat, ki ga prej ni opazila, nalije kavo v bela plastična lončka, kadi se, njegove kretnje so natančne in mirne, s sladkorjem? Zavlačuje, pripravlja svoj govor, to ji je jasno, Marianne sprejme ta ritem, občuti njegovo paradoksalno napetost, kajti čas kaplja počasi kot kava v aparatu, čeprav vse priča o izjemnosti situacije, o tem, kako skrajna in preteča je, in zdaj Marianne zapre oči, pije, misli samo na pekočo tekočino v grlu, tako zelo se boji prve besede prvega stavka - čeljusti, ki se bo zganila, ustnic, ki se bodo razprle in razpotegnile, zob, ki se bodo pojavili, morda konice jezika -, stavka, prepojenega z nesrečo, ki bo zdaj zdaj izgovorjen; vse v njej se umakne in se potuhne, hrbtenica se pritisne ob naslonjalo razmajanega stola, glava se nasloni nazaj, rada bi se pobrala od tod, stekla k vratom in zbežala ali pa se pogreznila v luknjo, ki bi se naenkrat odprla pod nogami stola, puf!, odprtina, podzemna ječa - ko bi vsaj ostala pod zemljo, ko bi vsaj vsi pozabili nanjo, ko je vsaj nihče ne bi našel in bi ostala zgolj vednost, da Simonovo srce še vedno bije -; rada bi zapustila to pretesno sobo, to modrozeleno svetlobo, ubežala naznanilu, ne, ni pogumna, zvije se v dve gubi in vijuga kot belouška, vse bi dala, da bi jo kdo potolažil in se zlagal, da bi ji povedal zgodbico, napeto, to že, toda s pocukranim happy endom, nemarna bojazljivka je, vendar se ne vda: vsaka sekunda, ki preteče, je vojni plen, vsaka nova sekunda zajezi tok usode, in ko Revol pogleda njene nemirne roke, pod mizo prekrižane noge, priprte nabrekle veke, potemnjene od ličil prejšnjega dne - ogleno črnega senčila, ki ga je nanesla s konicami prstov, z enim samim potegom -, ki zakrivajo kalno prosojnost šarenic motne in vodene žadaste barve, drget zavihanih trepalnic, ve, da je doumela, ve, da ve, in z neskončno nežnostjo ji ustreže, podaljšuje čas, preden spregovori, prime muranski obtežilnik za papir in si ga zakotali po dlani: steklena krogla se zablešči v hladni neonski svetlobi, pisano obarva stene in strop, vsa žilnata osvetli obraz Marianne, ki takrat odpre oči, in to Revol razume kot znak, da lahko začne. Roman poraja številna etična vprašanja, ki nas razdvajajo. Ali gre pri tem za kršitev moralnih pravil ali darovanje, za žrtvovanje ali za čudež življenja? Kaj narediti s telesom, ko je enkrat klinično mrtvo? Koliko časa naj še ohranjamo takega človeka pri življenju? Kdaj je konec življenja? Kako daleč lahko gre zdravnik pri prepričevanju sorodnikov, da naj darujejo organe žrtve? Katere dele lahko odvzamejo? Je telo po odvzemu organov še vedno isto telo? Kaj ostane od celovitosti človeškega telesa, ko mu odstranimo nekaj delov? Kaj bo z njegovim duhom, če telo ni več popolno? Imam kot prejemnik organa kakšno moralno obvezo do sorodnikov darovalca? Je občutek krivde, ki jo ob tem občutim, upravičena ali ne? Tudi v tem delu Maylis de Kerangal ohranja svoj stil pisanja - s stavki, v katerih je med dvema pikama nanizana neskončna vrsta besed, kot bi bile del filmskega scenarija s podrobnim opisom predmetov, vedenj in premikov igralcev. Hladen, neskončen niz besed. Vsaka stoji tam, kjer mora. Nobena ni odvečna. Pod njimi nezvedno v nas pronica brezdanja globina soočanja z neizbežnim, trpkost, bolečina, izguba, praznina, a tudi sreča, upanje, olajšanje, nadaljevanje življenja. Maylis de Kernagal: POKRPAJMO ŽIVE
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|