Pravico imaš reči NE

Avtorica spremne besede h knjigi Pravico imaš reči NE Karin Elena Sanchez pravi, da smo Slovenci pretirano nagnjeni k podredljivosti in bistveno manj k asertivnosti - torej k jasni komunikaciji, samozavesti in nepopustljivosti. Ne znamo se postaviti za svoje pravice in izraziti misli, občutke in prepričanja na neposreden, pošten in ustrezen način, ki ne krši pravic drugega človeka. 

Z njo se moram žal strinjati, ker to je tudi moja zgodba. A obstaja način, da to spremenimo. Ne verjamete? Potem je to prava knjiga za vas.

Odraščala sem v družini, kjer je bilo veliko bolj pomembno, kakšen vtis naredimo na zunanji svet, kot da bi se odkrito pogovarjali med seboj. Med igro pred hišo nisem smela glasno kričati, češ kaj si bodo mislili sosedi, za v vrtec nisem smela izbirati oblačil, češ da ne znam kombinirati barv, če nisem hotela pojesti kakšne jedi, ob kateri mi je šlo na bruhanje, se je name vsul plaz groženj, vedno so imeli prav drugi, starejši - moje mnenje ni bilo vredno nič. Še ko sem že kot odraslo dekle, v letih, ko sta moja starša že imela svojo družino, hotela izraziti svoje mnenje, sem dobila od staršev odgovor, da dokler bom živela pod njuno streho, bom poslušala njiju. Tudi med odraslimi člani družine je prihajalo do trenj, ker so nestrinjanja in šume v komunikaciji zaradi ljubega miru raje pometli pod preprogo, od koder so potem nepričakovano izbruhnile ob kakšnem drugem, popolnoma nedolžnem pripetljaju kot očitki, zamere, ljubosumje, zavist, nerazumevanje ali obtoževanje.

Dolgo sem se spraševala, zakaj sem potem v svoji karieri velikokrat dobila nadrejene, ki so mi vzbujali občutek manjvrednosti, nad mano izvajali mobing ..., sama pa nisem rekla nič v svoj bran. Pred starejšimi sem bila vedno tiho, češ oni vedo bolje od mene. Če so nasprotovali mojim prepričanjem, sem jim na koncu rajši prikimala, kot bi se borila zase. Dolgo sem potrebovala, da sem spoznala, da se je to dogajalo zato, ker pač nisem znala drugače. Ker je bil moj jaz vreden le toliko, kolikor so mu vrednosti pripisovali drugi. Visoko vrednost pa sem dosegla le tako, da sem bila uglajena, prijazna, ustrežljiva, da sem na prvo mesto vedno postavljala dobrobit in skrb za druge. Pa kaj če sem pri tem pozabila nase, glavno, da so bili drugi srečni in zadovoljni. A sčasoma so se tudi v tej moji "spolirani" podobi začele kazati razpoke - postajala sem utrujena, nezadovoljna, prazna, razočarana, dokler nisem popolnoma izgorela. Šele tedaj sem prišla do spoznanja, da je biti prijazen, pri tem pa pozabiti nase, popoln recept za katastrofo.

Zato si bom tu dovolila biti malo provokativna: se strinjate, da s(m)o prijazni ljudje v bistvu večji lažnivci in hinavci, kot tisti, ki tako vedenje nosijo na dlani?

Ne? Poslušajte tole: prijazni ljudje vam govorijo neresnico, ker se bojijo, da bi vas prizadeli. Ne povedo vam vsega, ker ne vedo, ali bo njihovo sporočilo zamajalo vaš odnos. Njihova prijaznost velikokrat izhaja iz skrbi, kaj si bodo o njih mislili drugi, ali jih bodo po povedanem še imeli radi. Res je, obstajajo tudi ljudje, ki so resnično dobri po srcu in so prijazni iz iskrene pomoči drugim, večina med prijaznimi pa zato, ker od sogovornika želijo nekaj v zameno - prijazno besedo, topel pogled, potrditev, da imajo prav ...

A prijazni ljudje za svoje vedenje plačujejo visoko ceno: ker svoj smisel in uresničitev najdejo v podreditvi drugim, je njihovo življenje iz dneva v dan manj izživeto. V njihovih odnosih manjka pristnosti, zaupanja in zadovoljstva. Svojo edinstvenost so potlačili v prizadevanju, da bi se približali idealni podobi, ki si jo pomembni drugi, ponavadi je to njihov partner, mogoče nadrejeni, riše v glavi in jo od njih celo pričakuje. Izgubijo svoj jaz, svoj glas, in ker so le še bleda senca tiste osebe, v katero se je zaljubil partner, se kakovost njunega odnosa poslabša (Kar spomnite se Olge iz Dnevov zavrženosti Elene Ferrante. Dovolila je, da jo zakon zreducira na ljubico, ženo in gospodinjo, pozabila pa je biti ženska s pisateljskimi ambicijami. Ko jo zapusti mož, pa izgubi še tisto identiteto, na katero se je skrčila.). Ves čas se počutijo krive, kot da so ljubljeni osebi v napoto. Ta jih sprva pomiluje, nato pa postaja vedno bolj razdražljiva, do "prijaznega" začne čutiti odpor; in tudi obratno -  "prijazni" jim njihovo ravnanje zelo zamerijo. Jap, tudi jaz sem bila tam in bi zaradi svojega vedenja skoraj izgubila partnerja.

"Biti pogumen ne pomeni, da smo samomorilni, pač pa mešanico strasti in razuma, da zdržimo v situaciji, ki se je bojimo, minuto dlje kot drugi. Zdrži sekundo dlje in boš nagrajen! Junaku adrenalin ni tuj, živi ga intenzivno in ga vzdržuje tako dolgo, dokler ne doseže svojega cilja. Brez trmoglavosti ni junaštva in ne poguma brez truda." (str. 166)​

Knjiga Pravico imaš reči NE nam tako pokaže, kako lahko povemo resnico, ne da bi izgubili svoj resnični jaz, Rešitev se skriva v asertivnem vedenju. Ta nam pomaga, da v naših odnosih odkrito in s srcem spregovorimo in naredimo vse tako, da povemo resnico. Asertivno vedenje bo našim odnosom omogočilo, da se spet razcvetijo, da nam spet postanejo pomembni, bogati in izpopolnjujoči. Najboljši odnosi so namreč tisti, v katerih se počutimo enakovredne in enakopravne. Ko v drugemu vidimo njihove dobre lastnosti in njihove šibkosti in jih sprejmemo, in ko sami v odnos vstopamo z razumevanjem in sprejemanjem naših lastnih močnih in šibkih plati. Le z obojestranskim in vsakodnevnim delom na odnosu bo naš odnos rastel skupaj z nami. Asertivnost nam pomaga, da ne bomo več le prijazni, temveč resnično dobri in iskreni.

Ali kot pravi Walter Riso v uvodu knjige: "Asertivnost je čustvena svoboda, svoboda v izražanju, je način praznjenja našega sistema predelovanja podatkov, ki s tem postane gibkejši in učinkovitejši. Osebe, ki se vedejo asertivno, so bolj samozavestne, mirnejše, ko ljubijo, bolj transparentne in se bolj tekoče izražajo. Poleg tega se jim ni treba toliko opravičevati, ker so iskrene in neposredne, s tem pa preprečijo, da bi se v njih pretirano razbohotila jeza."

Da bi postali asertivni, potrebujemo najmanj tri stvari:

• imeti moramo pogum, da ves čas prevprašujemo svojo realnost in se nehamo zanašati na misel, da nas definira to, kar si o nas mislijo drugi. Ljudje smo namreč mojstri samoprevare, radi fantaziramo, si ustvarjamo utopije,  predstavljamo si to, česar ni, ali pa gradimo čudežne svetove, da bi ubežali realnosti. Tega se znebimo, ko se začnemo brezpogojno sprejemati: "Sprejeti moram svoje bistvo. Ker živim, sem sam po sebi dragocen, brez razlogov in vzrokov, ne zato, ker sem kaj storil ali česa nisem, tudi ne zaradi tega, kar imam ali sem nekoč imel. Moja osebna dragocenost izhaja iz mojega obstoja, ne iz mojih dosežkov. Moji vzponi in padci se ne odražajo v moji temeljni dragocenosti, ki je vrednost živega bitja, kajti sem več kot to."
• cenimo druge, ne tako da se jim podrejamo, ampak da nam jim v resnični skrbi zanje ni težko povedati resnice, ker bolj cenimo njihovo življenje in prihodnost, kot to, da jih bomo za kratek čas mogoče prizadeli. Ali kot nas sprašuje Riso: "Če nimamo slabih namenov, delujemo asertivno in tako, da povzročimo im manj škode, ali potem sploh še ostane kaj prostora za občutek krivde?"
• spremenimo svojo komunikacijo in uporabljamo tehnike asertivnosti: ljudje ne znamo nekomunicirati. Tudi če smo tiho, s tem nekaj sporočamo. Zato, če želimo biti slišani in upoštevani, moramo uporabljati jezik, ki nas bo podpiral. Osnovne značilnosti tega jezika pa zavzemajo premike iz perspektive iz "ti" v "jaz", naslavljanje dejanj, ne oseb ter uporaba konkretnih primerov (oziroma izogibanje posploševanju ("vedno, "nikoli"...) ter druge. Riso tak način komuniciranja vplete v številne v knjigi navedene primere.

Sama sem tehnike asertivnosti začela uporabljati v zadnjem letu, popolnoma spontano in še preden je bila knjiga Pravico imate reči NE izdana. In lahko rečem le, da delujejo. Še posebej, ko sem se začela spraševati, kdo zares sem, kaj si v življenju resnično želim, kakšni so moji cilji, kje leži moj navdih, kaj je namen mojega bivanja tu in zdaj. In še posebej, ko sem se začela sprejemati takšno, kakršna sem, z vsemi šibkimi in močnimi platmi. Ko sem pogledala globoko v svoje srce, so odgovori začeli prihajati kar sami od sebe. Na pot so mi začeli prihajati ljudje, ki podpirajo moj resnični jaz, odpirajo se mi priložnosti, o katerih sem do nedavna le sanjala. Vse, kar sem naredila je, da sem postala jaz. Spet si upam prisluhniti in slediti svojemu notranjemu glasu. Upam, da ga boste našli tudi vi.

---

Walter Riso: PRAVICO IMAŠ REČI NE

• Obseg/št. strani: 181
• Datum izida: 10.08.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789616886598
• Založba: Založba Malinc
• Prevajalka: Barbara Pregelj