Še manj kot teden dni nas čaka do Slovenskega knjižnega sejma, ki se ga ljubitelji knjig veselimo vsako leto. Do dni, ko si napasemo oči, naposlušamo takšnih in drugačnih zgodb, se srečamo z avtorji, založniki in bralci, ko najbolj trpi naša denarnica. A to so sladke skrbi.
 
Ker slovenski založniki ostajajo skrivnostni z informacijami, kaj novega bodo ponudili kupcem knjig, ali nam jih servirajo le po drobtinicah, sem se odločila, da vam predstavim nekaj svojih priporočil, kaj se splača kupiti na Slovenskem knjižnem sejmu. Seznam je sestavljen iz knjig, ki so izšle v letošnjem letu, pa jih še nimam v svoji knjižnici, niti jih še nisem prebrala, si jih pa neizmerno želim prebrati in vam jih v prihodnjih mesecih podrobneje predstaviti.

Že dolgo je, odkar sem nehala ločevati med knjigami za odrasle in knjigami za mladino. Zdi se, da je v slednjih veliko več življenja, upanja, drznosti, kot jo upamo sanjati odrasli. Pred sabo imamo še vse življenje in vse je mogoče. Kako ga bomo izkoristili? Se bomo sprijaznili s sivim povprečjem in se iz cone udobja pritoževali, da nam usoda ni bila naklonjena, ali bomo  postali aktivni udeleženci lastnega življenja, v katerem bomo dejavno prispevali k boljšemu življenju - za druge, posledično pa bo to pozitivno vplivalo tudi na nas.

Tanguy Viel me je s svojim melanholičnim, temnim severnofrancoskim slogom prepričal že v prvem v slovenščino prevedenem romanu Paris-Brest (Mladinska knjiga, 2016), oba imamo v odličnem prevodu Aleša Bergerja. Neizbrisljiv pečat temnega, meglenega vzdušja severne francoske obale nosi tudi literarna kriminalka 353. člen kazenskega zakonika. 

“Nekatere stvari moraš preživeti, preden jih razumeš. Ne moreš vedno vsega gledati analitično,” pravi Sally Rooney v zaključku romana Pogovori s prijatelji. 
Kar s težkim srcem sem vzela prvenec te, med milenijci izjemno priljubljene irske avtorice, v roke, saj sem se bala, da se bo navdušenje bralcev po vsem svetu izkazalo za prenapihnjeno in neupravičeno, podobno kot se mi je zgodilo pri Uspavanki Leile Slimani. A moj strah je bil neupravičen: nad njenim pisanjem sem bila navdušena. Na videz preprost in lahkoten roman v sebi skriva neštete odtenke zaznavanja človeških karakterjev - to pa ga dela prepričljivega, celo velikega. Zato se že veselim prevoda njenega drugega romana Normal people, ki bo izšel pri Mladinski knjigi.

Že dolgo nisem brala tako tople, iskrene in srčne zgodbe, kot je prvenec angleške avtorice Libby Page The Lido (Bazen). Zgodba o tem, kaj vse lahko stori skupnost v prizadevanju za skupni cilj. Zgodba o ljubezni, sreči, prijateljstvu in solidarnosti, ki bo zagotovo ogrela tudi vaše srce.  

Kar težko je verjeti, da je žirija Goncourtove nagrade pred tremi leti kot najbolj prepričljivo prepoznala Uspavanko Leile Slimani, ko pa je imela med finalisti tak dragulj, kot je Mala dežela Gaëla Fayeja. Po svoje se mu je odkupila s priznanjem Prix Goncourt des Lycéens (Goncourtovo nagrado za najboljši literarni prvenec), vseeno pa grenak priokus ostaja.