Letošnje bralno leto končujem z romanom Vezi (it. Lacci/hrv. Vezice) italijanskega avtorja Domenica Starnoneja, ki so mu nekoč pripisovali avtorstvo del Elene Ferrante. Gre za vznemirljiv, mogoče celo nekoliko srhljiv, a še kako realen tridelni roman o prešuštvu: o tistih, ki zapuščajo in tistih, ki ostanejo zapuščeni, o (ne)zmožnosti odpuščanja ter o tragičnih posledicah, ki jih to dejanje pušča na vpletenih.

Z drugo knjigo Sally Rooney Normalni ljudje se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Knjiga mi je bila zelo všeč, spoprijateljila sem se z glavnima junakoma, zanimiv mi je bil njun kaotičen odnos, zgodba me je gnala, da jo nisem mogla odložiti, pa vendar že teden dni kasneje nisem več poznala ne zgodbe ne mladega para. Kot bi ves ta humus, iz katerega sem se napajala, v trenutku zvodenel kot mlečna pena v kapučinu. Kot da bi knjiga zahtevala od mene le tisti kratki kanček pozornosti, dolg en sam samcat všeček na Instagramu, pa bi že zavrtela feed dalje. Pa vendar počasi začenjam razumevati, kaj je tisto, kar tudi literarne kritike prepriča pri Sally Rooney in zakaj je postala glas generacije milenijcev.

Zamislite si, kako izgleda idealna situacija, ko berete knjigo: jezik je ravno prav poetičen, zgodba teče brez prekinitev, brez težav se poistovetite z glavnim junakom … Sami ste v sobi, v ozadju igra nežna glasba ali pa vlada popolna tišina, otroci so s partnerjem/partnerko odšli na izlet, na telefonu ugasnete zvok, da vas ne bi motili klici. Zleknjeni ste v udobnem naslonjaču, pokriti s toplo odejo, svetloba je ravno prav zadimljena, da vam daje občutek, kot bi bili v lastnem kokonu, v katerega nihče ne more vstopiti. Obdani ste z vonjem kave/čaja in hiša diši po ravnokar pečenih piškotih … Pa vendar: branje zahteva določen napor, vztrajnost, razumevanje, in ko ta napor premagamo (kar ob dobri zgodbi ni težko), pozabimo na vse, kar se dogaja okrog nas. Izgine zunanji prostor, mi pa postanemo del zgodbe same. Ko se vrne naša družina, ne moremo verjeti, koliko časa je dejansko že minilo in  koliko strani smo prebrali. To je stanje zanosa.

Zamislite si, da bi vse dejavnosti v vašem življenju potekale na ta način. Bi potem še živeli za vikende, ko nimate službenih obveznosti? Ali bi si poiskali delo, ki vam bo prinašalo notranje zadovoljstvo? Bi še odlašali z obiskom fitnesa, ker se bojite napora, ki bi ga morali vložiti za lepši izgled, ali boste kaj ukrenili v zvezi s tem? Bi še tiho hrepeneli po harmoničnem odnosu s partnerjem, ali si bosta začela in si zanj ves čas prizadevala oba skupaj?

Kot nam predstavi avtor knjige Zanos Mihaly Csikszentmikalyi, eden od začetnikov pozitivne psihologije in utemeljitelj pojma flow, oziroma, kot so ga prevedli pri nas, zanos, se sreča skriva v nas samih in našem odnosu do življenja, v naši drznosti slediti svojim notranjim namigom, ciljem, načelom. Le s svojo aktivnostjo in prizadevanjem v dejavnostih, ki nas osrečujejo, bomo dosegli stanje radostnega življenja. Zdaj pa na delo!

Še manj kot teden dni nas čaka do Slovenskega knjižnega sejma, ki se ga ljubitelji knjig veselimo vsako leto. Do dni, ko si napasemo oči, naposlušamo takšnih in drugačnih zgodb, se srečamo z avtorji, založniki in bralci, ko najbolj trpi naša denarnica. A to so sladke skrbi.
 
Ker slovenski založniki ostajajo skrivnostni z informacijami, kaj novega bodo ponudili kupcem knjig, ali nam jih servirajo le po drobtinicah, sem se odločila, da vam predstavim nekaj svojih priporočil, kaj se splača kupiti na Slovenskem knjižnem sejmu. Seznam je sestavljen iz knjig, ki so izšle v letošnjem letu, pa jih še nimam v svoji knjižnici, niti jih še nisem prebrala, si jih pa neizmerno želim prebrati in vam jih v prihodnjih mesecih podrobneje predstaviti.

Že dolgo je, odkar sem nehala ločevati med knjigami za odrasle in knjigami za mladino. Zdi se, da je v slednjih veliko več življenja, upanja, drznosti, kot jo upamo sanjati odrasli. Pred sabo imamo še vse življenje in vse je mogoče. Kako ga bomo izkoristili? Se bomo sprijaznili s sivim povprečjem in se iz cone udobja pritoževali, da nam usoda ni bila naklonjena, ali bomo  postali aktivni udeleženci lastnega življenja, v katerem bomo dejavno prispevali k boljšemu življenju - za druge, posledično pa bo to pozitivno vplivalo tudi na nas.

Tanguy Viel me je s svojim melanholičnim, temnim severnofrancoskim slogom prepričal že v prvem v slovenščino prevedenem romanu Paris-Brest (Mladinska knjiga, 2016), oba imamo v odličnem prevodu Aleša Bergerja. Neizbrisljiv pečat temnega, meglenega vzdušja severne francoske obale nosi tudi literarna kriminalka 353. člen kazenskega zakonika. 

“Nekatere stvari moraš preživeti, preden jih razumeš. Ne moreš vedno vsega gledati analitično,” pravi Sally Rooney v zaključku romana Pogovori s prijatelji. 
Kar s težkim srcem sem vzela prvenec te, med milenijci izjemno priljubljene irske avtorice, v roke, saj sem se bala, da se bo navdušenje bralcev po vsem svetu izkazalo za prenapihnjeno in neupravičeno, podobno kot se mi je zgodilo pri Uspavanki Leile Slimani. A moj strah je bil neupravičen: nad njenim pisanjem sem bila navdušena. Na videz preprost in lahkoten roman v sebi skriva neštete odtenke zaznavanja človeških karakterjev - to pa ga dela prepričljivega, celo velikega. Zato se že veselim prevoda njenega drugega romana Normal people, ki bo izšel pri Mladinski knjigi.

Že dolgo nisem brala tako tople, iskrene in srčne zgodbe, kot je prvenec angleške avtorice Libby Page The Lido (Bazen). Zgodba o tem, kaj vse lahko stori skupnost v prizadevanju za skupni cilj. Zgodba o ljubezni, sreči, prijateljstvu in solidarnosti, ki bo zagotovo ogrela tudi vaše srce.