Po Opolzkosti v zasebnosti, ki nam je pred tremi leti odkrivala odraščanje Libera Marsella od prvih poljubov do očetovstva, je pred nami drugi prevod romana italijanskega avtorja Marca Missirolija z naslovom Zvestoba.
Gre za njegov zadnji roman, za katerega pravice za snemanje nadaljevanke je odkupil Netflix.

Nekoliko bolj počasen, tudi nekoliko bolj zmeden in manj senzibilen roman (od prvega) vas bo potegnil v vrtinec medsebojnih odnosov, v katerih se bomo spraševali, ali je zvestoba danes že preživel pojem in kaj je potrebno, da ostanemo zvesti sami sebi.

Ne morem verjeti, da je tale čudovit, čeprav nekoliko idealistični roman ob izidu spolzel mimo mojega radarja. Čeprav se zdi na prvi pogled zgodba primerna za poležavanje na plaži, je vse prej kot "lahka". Fenollera na 250 straneh vanjo vpleta številne teme literature, filozofije, iskanja sreče in ljubezni. Všeč mi je bila avtoričin način razmišljanja o svetu, ki obsega enostavno, preprosto življenje, v katerem se je čas upočasnil, poživljajo pa ga majhne radosti skupnega bivanja - od spoštljivih izmenjav mnenj v obliki filozofskih razprav do preprostega gospodarstva, v katerem vsakdo počne tisto, kar mu je ljubo in v tem početju uživa, preko dobrih medsosedskih odnosov do življenja narejenega po meri človeka. Najbolj pa me je pritegnilo avtoričino raziskovanje človeške narave: kako nas zna ta pri naših predsodkih in naivnem sklepanju zaključkov v kreposti in rahločutnosti ter pretvarjanju, da smo pred drugimi nekaj drugega, kar smo v resnici, obrniti okrog. In prav to je tisto, kjer glavna junakinja Prudenca Prim doživi prebujenje.

Knjiga Selma je sanjala o okapiju nemške avtorice Mariane Leky je dolgo čakala na moji bralni polici. Pretirano kičasta naslovnica z baročnim okvirom in brezama v večernem soncu je bila v nekakšnem čudnem sozvočju z okapijem, nenavadno živaljo, ki izgleda, kot bi jo nekdo sestavil kolaž iz delov različnih živali, ki so se po naključju znašle v njegovem dosegu. Nekaj mi je govorilo, da to knjigo lahko še odložim, da še ni pravi čas zanjo. Kdo bi si mislil, da bo v meni sprožila tak vihar čustev, idej in moje življenje postavila tako rekoč na glavo.

Édouard Louis je še eden od avtorjev milenijske generacije, ki je s svojim osebnim melanholičnim stilom uspel prepričati strokovno javnost in bralce, da se v njemu skriva nekaj preroškega, nekaj, kar bo neprekosljivo zaznamovalo leposlovje začetka 21. stoletja. Vrh sodobne literature tudi v mednarodnem merilu mu je uspelo doseči že z avtobiografskim prvencem Opraviti z Eddyjem.

Édouard Louis bi moral biti gost letošnjega festivala Fabula, a je bilo njegovo gostovanje zaradi protikoronarnih ukrepov odpovedano.

Dolgo sem razmišljala, kaj naj napišem o romanu kanadske avtorice Sheile Heti Materinstvo, ki je v okviru literarnega festivala Fabula izšel pri založbi Beletrina, in ugotovila sem, da jo bom najlažje povedala skozi osebno izkušnjo materinstva.

Sheila Heti bi morala biti letos gostja festivala Fabula, vendar je zaradi koronavirusa odpovedala svojo evropsko kariero. Upam, da jo bo Beletrina uspela pripeljati k nam ob kateri drugi priložnosti.​

Pričakovanja, ki jih gojimo ob prebiranju napovednikov novih knjig, se včasih grobo poigrajo z nami. Včasih nas to razjezi, saj so naša pričakovanja že po nekaj straneh poteptana v prah, čutimo se prevarane. Spet drugič nas prijetno presenetijo in od zgodbe dobimo več, kot obljublja knjiga. Po romanu Odposlanec sem težko čakala še naslednji prevod Markusa Zusaka, ki nam ga je obljubila založba Sanje. Bridge of Clay oziroma v prevodu Fant, ki je postal most, je obetal napeto zgodbo o gradnji mostu in povezovanju med brati, a sem jo že po nekaj straneh skoraj odložila, ni mi šlo, nisem znala povezati informacij, misli v koherentno zgodbo, vseeno pa mi je nekaj govorilo, da naj nadaljujem, saj se na koncu sigurno skriva nekaj, zaradi česar me Zusak tako mami. In za svojo vztrajnost sem bila resnično nagrajena.

S kratkim romanom Hagard švicarski avtor Lukas Barfuss, ki smo ga imeli priložnost osebno poznati tudi na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, predvsem nastavlja ogledalo sodobni družbi o naših vrednotah in načinih delovanja ter o izgubljenosti današnjih generacij, ki na račun plitkosti in lažne prepričanosti v samoumevnost stvari v posamezniku vzbuja toliko nelagodja pred svobodnim in nepredvidljivim.

Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.

Prvega januarja letos je v spletnem magazinu AirBeletrina izšel seznam 12 knjig, ki se jih veselim v letu 2020. Že takrat sem dejala, da je to le okrnjen seznam od precej bolj bogatega in raznolikega programa, ki jih slovenske založbe letos pripravljajo za svoje bralce in kupce knjig. Že lansko leto je bilo v tem oziru presenetljivo dobro, letos pa še z dodatnim entuziazmom vstopam v novo bralno leto, saj bodo programi založb res odlični. Pa ne govorim le o prevodih številnih nagrajenih del, tudi ostali segmenti založniških programov skrivajo male dragulje, ki se jih bomo vedno razveselili. Svoje navdušenje lahko v širšem obsegu tukaj podelim tudi z vami.

Zahvaljujem se vsem založbam, ki so mi poslale svoje programe. Veseli me, da je na njih tudi veliko odličnih slovenskih avtorjev. Ena od mojih novoletnih resolucij je namreč ta, da se letos bolj osredotočim na domače avtorje. Tako bo zanimivo vzeti v roke nove romane Dušana Čaterja, Aleša Bergerja in Agate Tomažič, kratkoprozni prvenec prevajalke Simone Škrabec in duhovite kratke zgodbe Borisa Kolarja, pa antologijo najkrajše slovenske pripovedi, metafizični triler Lucije Stepančič, prvoosebno pripoved Marka Sosića in druge ...

Zanimivo bo spremljati tudi prevodno literaturo. Veliko v tujini nagrajenih del bo izšlo pri priznanih založbah, zato si lahko obetamo vsaj dobre prevode. Zanimivo pa bo brati tudi prevode avtorjev, kot so Damir Karakaš, Emanuele Trevi, Edouarda Louisa, Sare Stridsberg, pa zgodbe Olge Tokarczuk, Marcusa Zusaka, Veliborja Čolića in drugih.

Po branju zadnjega dela Neapeljskega cikla sem bila popolnoma izmučena, vedno težje mi je bilo držati rdečo nit v kaosu časovnih prehodov med sedanjostjo in preteklostjo, prepletanju majhnih in velikih dogodkov, zgodovinskih in fiktivnih, nenehnih sprememb razpoloženja zdaj ene, zdaj druge prijateljice, da se nisem mogla soočiti s praznim ekranom ... Kako potem zaključiti pisanje o zgodbi, ki te je na koncu tako zmedla, a ti je hkrati žal, da se je že končala? Naj si vzamem čas in počakam, kaj bo naplavil spomin? Ali naj priznam Ferrantejevi briljantnost, da je zmagala v igri mačke z mišjo?