Prijateljici - a za kakšno ceno?

Dva meseca že odlagam svoj zapis o zadnjem prevodu knjige Elene Ferrante. Ne samo, da so drugi projekti zahtevali vso mojo energijo, tako da sem ob napovedi praznikov izčrpana obležala in še kar nisem prišla k sebi, svoje je zahtevala tudi sama knjiga. Kaj naj napišem o zgodbi, ki me je tako močno držala k sebi, da sem nekega dne - želeč si priti do konca poglavja, skoraj pozabila sestopiti na domači železniški postaji? Kako naj oblikujem misel, če pa se podobno kot glavni protagonistki spreminjam tudi sama? Ko se tudi v mojem življenju ene vezi rahljajo pod vplivom vseh teh sprememb, spet druge krepijo? Kje naj zgrabim bika za roge: na začetku ali na koncu zgodbe? Zgodba je bila v meni, a iz mene ni hotelo priti nič – ne misel, ne stavek, niti ena sama beseda. 

Ravno leto dni je minilo odkar sem pisala o Genialni prijateljici. Če sem prvo knjigo uživala počasi, tako da sem okušala in tehtala vsako posamezno besedo, sem v drugem delu, ki nosi naslov O novem priimku, hlastala za vsako besedo, da bi čim prej izvedela, kaj se zgodi s prijateljstvom med Eleno in Lilo ob njunem prehodu iz otroštva v odraslost. Kot bi se po letu dni ponovno srečala s prijateljicama in ob kavi poslušala njune zgode in nezgode.

Tudi v tem delu nam Ferrantejeva postreže z neprecenljivim uvidom v družbene navade italijanske družbe v 60. letih. Razredni boj in boj za delavske pravice v tem delu nista tako očitno izpostavljena, bolj se nakazujejo študentske demonstracije in začetek razcveta Camorre v revnejših predelih Neaplja. A še bolj kot to v oči bode odnos do žensk. Ferrantejeva nam na mnogih straneh eksplicitno opiše številne prakse, ki so (bile) sprejemljive v moški kulturi, od posilstva na poročno noč, do pravice mož do pretepanja, poniževanja, reduciranja žene na njeno reproduktivno in gospodinjsko vlogo. Opisi so neprijetni, ponižujoči, boleči in naravnost kličejo po maščevanju. Nič čudnega, da je v teh turbuletnih časih v 60. letih prišlo do razkola s tradicijo tudi v tem oziru. Ženske so počasi začele zahtevati enakopravnost in spoštovanje v zakonu in so se - tako kot Lila - začele takim ravnanjem upirati. Ali pa so - tako kot Elena - upale, da jim bo z dosegom vsaj neke ravni izobrazbe uspelo rešiti se pred nehvaležno vlogo, ki jim jo je pripisala družba. 

V svojih prizadevanjih izviti se iz življenjske usode, ki jo determinira soseska, v kateri sta se rodili, je tako vsaka ubrala svojo pot. Prav zanimivo je opazovati, kako si - kljub temu, da izhajata iz istega okolja, enakih družinskih vrednost, enakih možnosti in želja - izbereta tako drugačen izhod iz revščine. Lila se zadovolji s tem, da ji je v življenju uspelo narediti en uspešen model čevljev. Poroka s Stefanom ji prinese položaj spoštovane gospe soproge lokalnega trgovca, a ostane znotraj soseske. Kmalu spozna, da zakon zanjo ni nič drugega kot zlata kletka, zato ves čas išče izhod iz na videz brezizhodnega položaja. Za osebno svobodo na koncu plača zelo visoko ceno. Elena se v nasprotju z njo trudi dokončati svoj študij v Pisi in išče svoje mesto zunaj rojstne soseske. Kljub temu, da je študij težak in da jo poleg truda, ki ga vlaga vanj, ves čas obremenjujejo še dvomi o tem, ali jo bodo, zaradi domačega okolja razkrinkali, ji na koncu ne uspe le dokončati študija, ampak se tudi zaroči s Pietrom Airoto, sinom univerzitetnih profesorjev. Čeprav se je v otroštvu zdelo, da bo Lila tista, ki s svojim neverjetnim literarnim talentom postala pisateljica, je na koncu Elena tista, ki izda knjigo. 

Že uvodoma se zdi, da posebne vezi, ki veže Eleno in Lilo od ranega otroštva, ne bo mogoče nikoli pretrgati, kljub temu pa je njuno prijateljstvo ves čas na preizkušnji. Ferrantejeva zna to krhko ravnovesje med dvema ženskama predstaviti na tako svež, subtilen in intenziven način, da imaš ves čas občutek, da si sam del tega žarečega vrtinca. Z Elene in Lile odstrani vso odvečno masko, da pod njima zagledamo dve krvaveči duši, ki si le prizadevata dotakniti se tistega drobnega koščka sreče, h kateremu vsi stremimo. Njun odnos do prijateljstva, ljubezni, družine, svobode je opisan tako iskreno in neposredno, kot ju zna doživeti le ženska. Presenetljivo je videti, kako vedno znova pozna skrivnost, zakaj njene ženske delajo, kar delajo. Kot bi jim segla globoko pod kožo ali jim gledala neposredno v oči in iz njih brala njihove skrite motive. 

Čutila sem, da je nezadovoljna. Ker se nihče ni zmenil zanjo. Zaradi poročnega prstana, sem pomislila. Ali pa preprosto njena lepota tu ni prepoznavna. Več velja Nadjina. Mogoče pa ona sama, čeprav je poročena, čeprav ima za sabo nosečnost in splav, čeprav si je zamislila čevlje in zna služiti denar, v tem stanovanju ne ve, kdo je, se ne zna uveljaviti kakor v soseski. Jaz pa. Na lepem sem se zavedela, da je konec ohromelosti, ki me je zajela na dan Liline poroke. V družbi teh ljudi sem se znašla. Lagodneje sem se počiutila z njimi kot s svojimi prijatelji v soseski. Edini nemir v meni je zdaj povzročala Lila s tem svojim umikom, s tem vztrajanjem na obrobju. Potegnila sem jo od knjig in jo zvlekla na teraso."

Razkol med njunima življenjskima usodama in iskanjem identitete naravnost bije v oči. Čeprav se zdi Elena v svojih prizadevanjih izboljšati svojo družbeno vlogo uspešnejša, pa ves čas dvomi o sebi, o svoji sposobnosti postati del visoke izobražene elite. Ves čas se boji, da se bo izdala zaradi svojega naglasa, zdrsa bontona ali nevednosti; tako bodo vsi opazili, od kod prihaja in jo "deportirali" domov. Zato ves čas bere, se na pamet uči odlomke iz člankov in povzema besede, ki jih sliši od profesorjev, skrbno opazuje, kako se obnašajo njeni sošolci ... da bi le pripadala njim in to jo ovira, da bi našla samo sebe. To ji uspe šele, ko spravi na papir svojo življenjsko zgodbo. S tem se distancira od nje in na nek način tudi od Lile. 
V nasprotju z njo se je Lila razvila v arogantno, tekmovalno, samovšečno mlado žensko, pri kateri dobimo občutek, da mora dobiti vse, kar si zaželi - pa četudi za ceno dolgoletnega prijateljstva in razpada družine. Celo izobrazbo in branje si vzame le kot sredstvo za dosego cilja - dokazati prijateljici, katera je boljša, lepša, iznajdljivejša, več vredna ... A mislim, da se pod tem trdnim površjem skriva nežna in ranjena duša, ki si želi le potrditve, nežnosti in brezpogojne ljubezni. 
Sama sem ves čas navijala za Eleno, saj mi je na nek način precej podobna. Osredotočena na svojo pot, odločena, študiozna, a hkrati tako ranljiva pred zahtevami okolja, v katerega je vstopila. Boleče iskrena in neizkušena se niti ne zna postaviti po robu Lilinim manipulacijam, zato niha med ljubeznijo in sovraštvom do Elene in sebe, kot lepo opiše naslednji odlomek (str.263):

Na poti sem se zavedela, da ju ne morem resnično sovražiti. V zvezi z Ninom sem imela trpke občutke in do Lile sem bila seveda sovražno nastrojena, lahko sem celo obema želela, da bi umrla, a to je bilo kot nekakšno zaklinjanje, ki bi lahko imelo moč, da bi nas, protislovno, vse tri rešilo. Nisem pa ju sovražila. Bolj sem sovražila samo sebe, zaničevala sem se. Bila sem tam, bila sem na otoku, vame se je zaganjal zrak, ki ga je spodrivalo vozilo in je nosil s sabo močen vonj po rastlinju, iz katerega je izpuhtevala noč. Vendar je bila ta navzočnost poražena, uklanjala se je potrebam drugih. Pridušeno sem živela v njiju. Nisem mogla odgnati podob objemov in poljubov v prazni hiši. Njuna strast je vdirala vame in me vznemirjala. Oba sem ljubila in zato nisem mogla ljubiti sebe, si prisluhniti, se uveljaviti s svojo potrebo po življenju, ki bi imela enako slepo in gluho moč kot njuna."

Tudi drugi del Neapeljske trilogije je čudovit, globok, nekoliko protisloven, včasih celo morbiden in nasilen, a ta neverjetna saga o ženskem prijateljstvu z vsakim delom pridobiva na veličastnosti. Vzemite jo v roke! Sama se že veselim prevoda tretjega dela!

---

Elena Ferrante: O novem priimku (Mladost)

• Obseg/št. strani: 440
• Datum izida: 14. 09. 2017
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789612822811
• Založba: Cankarjeva založba, d.o.o.
• Prevajalka: Anita Jadrič