Sedma funkcija jezika

"Življenje ni roman." S tem stavkom Laurent Binet odpre svojo drugo knjigo Sedma funkcija jezika, v kateri se sprašujemo, kdo je ubil Rolanda Barthesa, enega največjih svetovnih semiologov, in zakaj. ​

25. februarja 1989 je filozof Roland Barthes doživel prometno nesrečo, ko se je vračal s kosila pri takratnem kandidatu za francoskega predsednika Francoisu Mitterandu. Voznik po nesreči izgine neznano kam, a izkaže se, da ni šlo za slučaj, temveč za načrtovan umor. V reševanje le-tega se vključi inšpektor Bayard, ki si svojega pomočnika najde med študenti lingvistike. S Simonom Herzogom se nato podata na lov za morilcem, a bolj ko se mu približujeta bolj se zapletata v različne spletke in temačne obračune med največjimi filozofi in lingvisti druge 20. stoletja, ki so se ukvarjali s področjem raziskovanja kodov. Tako se stran za stranjo prijateljsko, duhovito, ponekod pa tudi že kar nekoliko žaljivo, pomenkujemo s Foucaultom, Althuserjem, Jakobsonom, Searlom, Derridajem, Umberom Ecom in drugimi velikimi misleci, ki so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja oblikovali naš svet. 

Binet je Sedmo funkcijo jezika napisal, da bi se poklonil velikemu Rolandu Barthesu. Namenoma ni napisal avtobiografije, ampak je za obliko romana izbral detektivko, saj je tudi semiotika na nek način podobna detektivskemu delu. Skozi roman Binet namreč razloži Barthesovo filozofijo semiotike, ki izhaja iz njegove esejistične zbirke Mitologije iz leta 1957, v kateri "dekodira sodobne mite (o npr. Citroenu DS in rdečemu vinu), ki jih je buržoazija ustvarila sebi v čast." Sam trdi, da je semiologija eno najučinkovitejših orodij, kar jih je izdelal človek, vendar je "z njo tako kot z ognjem ali atomom: na začetku ni vedno jasno, čemu je to namenjeno in kako naj človek to uporablja." A hkrati se zaveda, da nosi nek znak vse, kar obstaja okrog nas, in da je pomen odvisen tudi od okoliščin, v katerih je znak uporabljen. Tega se vsak na svoj način zavedata tudi glavna junaka lingvist Simon in inšpektor Bayard, a tudi med njima nastopa navidezni spor med akademskim govornikom (ki se opira na metaforo) in upravnim jezikom (ki se opira na »dejstva«), pa tako policist kot semiolog zahtevata "razumevanje resničnosti". A kaj je v tem primeru resnica, če se tudi eden od njiju ves čas počuti, kot da bi bil le lik v romanu?

Medtem ko se (Simon) umika, razmišlja: "Če bi držala hipoteza, da je oseba v romanu (hipoteza, ki jo potrjujejo situacija, masle, pretirano pitoreskni predmeti - to bi bil roman, ki se ne bi branil klišejev), kaj bi potem pravzaprav tvegal? Roman niso sanje: v romanu človek lahko umre. Ne glede na to pa glavne osebe običajno ne ubijejo, razen morda na koncu zgodbe. Kaj pa če je to res konec zgodbe, kako bi lahko vedel? Kako naj vemo, na kateri strani svojega življenja smo? Kako naj vemo, kdaj smo dosegli svojo zadnjo stran? 
In kaj če ni glavna oseba? Ali ni vsak posameznik prepričan, da je glavna oseba svojega življenja?"  (str. 381)

Povod za celoten zaplet naj bi bilo odkritje sedme funkcije jezika, tiste "magične, zaklinjajoče funkcije", katere delovanje Jakobsen opiše kot "spremembo odsotne ali nežive 'tretje' osebe v naslovljenca konativnega sporočila." Šlo naj bi za funkcijo, ki ima predvsem katarzično ali v najboljšem pomenu poetsko funkcijo, ki nima nikakršne uporabne in učinkovite koristi, je bolj kot ne traparija. vsekakor nič takega, zaradi česar bi se umor Barthesa zdel smiseln. A globlje v srž zadeve podirata, bolj se jima svita, zakaj so prenekateri teoretiki skušali to funkcijo izkoristiti kot skritega aduta na dvobojih Logos kluba, nekakšnega elitnega kluba retorikov, kjer poraženci ne izgubijo le časti ampak tudi kakšen prst. 

Kot nam kažejo zadnja leta (predvsem v ameriški politiki), pa zna biti uporaba sedme funkcije jezika za naš svet še kako nevarna. S širjenjem različnih lažnih novic in memi (Mem je ideja, vedenje ali slog, ki se v posamezni kulturi širi od posameznika do posameznika, pogosto s ciljem posredovanja določenega fenomena, teme ali pomena. Prenašajo se s pisanjem, govori, gestami, obredi. Podporniki koncepta obravnavajo meme kot kulturne analoge genom, saj se ti sami razmnožujejo, delijo, mutirajo in odzivajo na selektivne pritiske) jezik ni več le orodje za dekodiranje ali prepričevanje, temveč (kot je razvidno iz zapisa v oklepaju) tudi za uresničevanje. Tu pa se pokaže ta nevarna "magična" sedma funkcija jezika, kajti memi niso več le nosilci sporočila, temveč hkrati tudi oblikujejo našo resničnost. S tem pa postane Binetov roman ne samo homage Barthesu in semiotiki, temveč še kako aktualno svarilo pred tem, kam nas lahko brezbrižna uporaba jezika pripelje.

Binet v podporo svoji tezi zato za svoje protagoniste namenoma uporabi resnične osebe, in to ne kar katere, temveč največje oblikovalce filozofske misli, katerih ideje in koncepte v maniri memov deloma citira, deloma pa si jih izmisli. Hkrati pa celo namenoma potvori zgodovino, saj ne želi, da bi bralci mislili, da so se dogodki v romanu tudi resnično zgodili: Bathes ni bil nikoli umorjen, pisatelj in kritik Phillipe Sollers pa verjetno tudi ni izgubil svojih mod v dvoboju z velikim Protagoro Umbertom Ecom. Roman tako postane nekakšen kolaž izsekov iz resničnih spisov Barthesa in njegovih sodobnikov, citatov iz romanov, televizijskih novic, ter izmišljenih srečanj in sestankov, zasledovanj in maščevanj nasprotnikov, ki si sledijo z neverjetno hitrostjo, tako da težko držimo rdečo nit.

In če se že sprašujete: ja, roman ima srečni konec.

---

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

• Originalni naslov: Septième fonction du langue
• Obseg/št. strani: 480
• Datum izida: 25.05.2017
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789610145622
• Založba: Mladinska knjiga
• Prevajalka: Suzana Koncut