Roman lanskega lavreata vilenice Jachyma Topola z naslovom Nočno delo je že dlje časa čakalo na polici, da pride na vrsto. Do knjige sem čutila pravi odpor. Kot bi podzavestno vedela, da njene vsebine ne bom zlahka prebavila. In sem čakala, da pride pravi trenutek. Ta pa ni in ni hotel priti. Ko sem končno knjigo začela brati, še vedno nisem bila prepričana, da je ta čas že prišel. Pisanje Jachyma Topola ni lahko, prostočasno branje. Vanj se ostro zažira pisateljeva osebna izkušnja socialistične represije in krivičnosti. Njegovo življenje je namreč zaznamovalo in ga še zaznamuje disidentstvo, saj je zadnji desetletji socializma na Češkem preživel kot drugorazredni državljan – zaradi očetovega oporečništva se je moral odpovedati vpisu na univerzo in do 25. leta opravljati razna fizična dela. Roman Nočno delo sem izredno težko brala. Mučila sem se z vsako stranjo posebej in knjigi ni in ni bilo videti konca. Topol nam v knjigi zgoščeno in simultano pripoveduje več zgodb, katerim je zaradi časovnih in prostorskih premikov težko slediti. Včasih se ti zdi, kot da prilepljen stopicaš na mestu, čeprav bi najraje pobegnil. Ohromljen od nemoči upaš, da ti bo avtor pokazal nek izhod, katarzo ali pot v boljšo prihodnost, a te le še bolj zapleta v mreže bizarnih vaščanov. Roman se začne s precej običajno umestitvijo dogajanja v zgodovinski kontekst. Dva fanta, ki izhajata iz običajne mestne praške družine v času invazije držav Varšavskega pakta na Češkoslovaško, oče pošlje na podeželje. Fanta se morata ob prihajajočih težkih zgodovinskih dogodkih soočati še z mamo, ki v alkoholni omami utaplja svojo prezgodaj umrlo hči. Sčasoma pa zgodba postane zapletena in skrivnostna, saj se fanta na podeželju srečata s prvimi spolnimi izkušnjami, vraževernimi vaščani in različnimi življenjskimi praksami, ki niso primerne za sončno luč - od tod tudi naslov romana Nočno delo. V ozadju pa nad njima ves čas visi družinska skrivnost (oče obeh fantov je namreč izumitelj, ki pa potem, ko pošlje fanta na podeželje, izgine kot disident). "Zdaj so proti njim korakali vojaki. Z avtomati čez prsi, na glavi čelade, topotali so po tlakovcih. Roman postaja vse bolj bizaren in blazen. Avtor nas brez olepševanja sooča s krutostmi, ki jih lahko izvede le človek. Umor, mladoletne nosečnosti, splav, samomori, pretepanja in odprto sovraštvo do drugih in drugačnih, ki jih na koncu ne obravnavajo nič drugače kot živino, so teme, okrog katerih se oblikuje jedro romana. Topol teh krutosti in temnejše strani realnosti ne skriva v ozadju, ampak jih postavlja celo v ospredje. Pri tem nam ne da odgovora na vprašanja, od kje jih je vzel in zakaj se te slabe stvari zgodijo. Bralca preprosto namoči v trpljenje in mu pusti, da v njem potone ali se reši sam ... Jáchym Topol slovenskim bralcem ni neznano ime, saj je Nočno delo že četrti roman, ki je izšel pri nas. Do sedaj so v slovenskem prevodu v prevodu Nives Vidrih izšli že trije njegovi romani - Hladna dežela (Cankarjeva založba, 2010), Angel (Cankarjeva založba, 2006) in njegovo najobsežnejše, najbolj pomembno in največkrat prevajano delo, veličastni roman Sestra (Sanje, 2007). Jachym Topol: Nočno delo
0 Comments
Leave a Reply. |