Ponižno priznavam, da doslej nisem prebrala nobene knjige Aleša Bergerja, pisatelja, sem pa prebrala marsikatero, ki jo je iz francoščine prevedel Aleš Berger, prevajalec. Njegovo knjigo Arles, večkrat zato doumevam ne samo kot potapljanje v podzavest življenja prevajalca, ampak tudi seznanjanje z njegovo osebnostjo. Gospoda Bergerja sem mimogrede spoznala letos februarja, ko se je kot letošnji Prešernov nagrajenec udeležil odprtja razstave fotografij Toneta Stojka v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Kratek stisk rok in mrmrajoč izrek imen je bilo vse, kar sva uspela takrat izmenjati, a vseeno je pustil nepozaben vtis neupogljive avtoritete in neke skrivnostne odmaknjenosti od blišča, v katerem se je znašel. Zato sem s tihim pričakovanjem, a tudi nekakšno ponižnostjo pred avtorjevo veličino vzela v roke knjigo Arles, večkrat, v kateri nam dovoli pokukati v zakulisje prevajalskega poklica. Hkrati je knjiga tudi iskren avtorjev obračun z lastnim delom, življenjem, družbenimi spremembami, ki jim je bil priča, ljudmi, ki jih je srečeval in kraji, ki jih je obiskoval. A kot večkrat zapiše, knjiga ne želi biti ne reportaža, ne potopis, niti ne dnevnik, poročilo ali popisovanje, v njej najdemo trenutke intimne kontemplacije, v katerih nam Berger nezavedno izlije svojo dragoceno dušo. Pri tem je brutalno iskren, saj ne pred seboj, ne pred nami ne skriva koprneče melanholije, celo zagrenjenosti, ki jo občuti zaradi sprememb, ki so se v četrt stoletja zgodile v njemu, njegovemu doživljanju sveta, domovine, pa tudi njegovemu doživljanju poklica, ki ga tako strastno opravlja. Vsakokratno vračanje v Mednarodno središče književnih prevajalcev v mestu Arles v francoski Provansi, ki se v knjigi razteza čez 25 let, se zdi kot ponovno vračanje Bergerja k samemu sebi. Kot bi v tem očarljivem mestu šele znal v popolnosti izživeti. Kot bi bil Arles kraj, kjer se skriješ pred realnostjo in v milnem mehurčku biblioteke živiš le za to, kar si bil poklican na ta svet. A poleg Bergerja - prevajalca v knjigi spoznamo tudi Bergerja - hribohodca, šahista, častilca vina, pastisa in dobre hrane, reševalca ugank. Arles s svojimi čudovitimi malimi ulicami, kjer se brez slabe vesti predajaš kozarčkom pastisa, kjer nikoli sam, vedno v družbi klepetavih prijateljev uživaš v steklenici vina, kjer ti mistral kuštra vedno bolj redke lase in nosi slani vonj morja iz močvirja Camargue, se zdi kot odsev Bergerjeve duše. Včasih otroško razigran kot toplo provansalsko sonce, spet drugič poln melanholije, kot bi mu glavo napolnila kamarška megla. Kdor pride v tuji kraj, kjer je že nekajkrat bil, in se naseli v poslopju, kjer je pred leti prebival, vidi in občuti palimpsestno: skozi tisto, kar je, opaža ono od prej, izza novih, za zdaj še tujih obrazov ga pogledujejo tisti, s katerimi se je pred časi zbližal, a jih zdaj seveda ni tu. Tudi sebe opazi kdaj pa kdaj, kakšen je bil, in dostikrat nenavadno ostro: na tistem vogalu zasliši nekdanji pomenek, za ono mizo se spomni knjige, ki jo je bral, ali stiha, ki ga je prevedel. Na dolgem sprehodu ga spet srečajo stare misli in koprnenja, čez kozarec pastisa se mu posmejejo zdaj že mrtve oči. A sčasoma tisto, kar je, prekrije prejšnje in se strdi v sedanjost; v nekakšno kar zanesljivo vrhnjo plast, ki jo le kdaj naglodajo ponikalnice spominov. Zdi se, da v Arlesu njegova prevajalska veličina zasveti z neko posebno močno lučjo, tam se zdi še večji in mogočnejši, njegov prevajalski korak pa najbolj suveren, čeprav se v njegovem izboru prevedenih avtorjev znajdejo sami težkokategorniki (med njimi Beckett, Queneau, Breton, Apollinaire, Cioran, Koltes, Perec in meni draga Modiano in Viel), katerim je oral ledino v slovenskem jeziku. Ne morem drugega, kot da se strinjam z besedami, ki jih je Bergerjevemu delu namenil Janez Pipan v spremni besedi h knjigi: "Za Bergerjev prevajalski opus ni dovolj, da ga označimo z metaforo vzpona na Triglav, kamor bi se bil trmasti "prevajač" povzpel po naporni hoji in zdaj tam kot kak nacionalni očak zmagovito deli zglede in nasvete na vse štiri strani neba (v sebi pa pestuje resignacijo in dvome, ki mu ob delu nenehno delajo napoto), ampak je treba reči, da je s prevodi vedno znova osvajal himalajske višine, ki jih je dosegal po svojih lastnih, še ne preplezanih smereh, kot tihi, vase umaknjeni ter bolja ali manj samotni prevajalski lovec na zahtevnostne rekorde in hribolazec najvišjih zmogljivosti, kot rudar za besede, ki do konca išče diamant v gmotah jalovine, kot plezalec, ki je za eno metaforo pripravljen opraviti najtežje vzpone." Aleš Berger: Arles, večkrat
2 Comments
aleš berger
3/10/2017 12:37:51
Spoštovana,
Reply
Literarna lekarna
3/10/2017 19:54:35
Spoštovani gospod Berger,
Reply
Leave a Reply. |
KONTAKTILiterarna lekarna
Alenka Štrukelj, s. p. Gorenjskega odreda 14 SI-4000 Kranj +386 40 478 009 literarnalekarna@gmail.com |
SODELOVANJE |
|