Stefano Benni - mojster politične satire

Če v tej vročini ne bi bili radi ujeti s plažno literaturo v roki, je poletje idealen čas za Stefana Bennija in njegove bizarne zgodbe, ki jih je v knjigi Gospod Ničla in druge zgodbe zbral prevajalec Janko Petrovec. Pričujoče zgodbe so izbor iz Bennijevih treh zbirk kratkih zgodb, ki jih je objavil v zadnjih dveh desetletij svojega ustvarjanja (za tiste, ki bi brali v originalu: ​Il bar sotto il mare (1987), L’ultima lacrima (1994) in La grammatica di Dio – Storie di Solitudine e allegria (2007)).

Obožujem zgodbe in romane Stefana Bennija (v slovenščini imamo prevedena še romana Marjetka Sladkosnedka in Heliant), še posebej tiste, ki so na prvi pogled tako absurdne, da od nejevere, da jih je nekdo spravil na papir, lahko samo rečeš “saj to ni res”. To so tiste, ob katerih zaniha središčna os tvoje realnosti in spoznaš, da tvoja Resnica ni več edina pravilna.

Vendar Benni svojega bralca ne želi podcenjevati in mu na pladnju servirati poante zgodbe. V zgodbah ne razlaga svojih misli, temveč želi, da vsak osvobodi svojo domišljijo in se ji prepusti. Čeprav v zgodbah daje »ljudstvu« zadoščenje za vzvišenost, ki jo do njega gojijo višji sloji, in jih vedno pravično, že skoraj basensko kaznuje (npr. v Škrat za porazno slabe vtise, se škrat maščuje za egoizem gospoda Vantoneja, izvedenca za bonton, s tem da ga poniža v njegovi prvini), ob ponovnem branju ugotoviš, da zgodbe tudi ljudstvu ponujajo nek ne preveč zastrt moralni poduk.

Bennijeve zgodbe je namreč treba prebrati večkrat, če želimo doseči vse miselne odtenke, ki jih je avtor vtkal vanje. Če jih preberemo enkrat, sicer zaznamo elemente ironije in groteske, opazimo besedne igre in bizarnosti, a bolj podrobno ko beremo, bolj se zgodbe razcvetajo pred našimi očmi. Ob tem velikokrat pademo v past, ko nam uvodoma ponudi popolnoma nebistvene podrobnosti ali se izgubimo v njegovih frazah in frazemih. Vendar nam Benni s svojim spretnim pisateljskim peresom na nevsiljiv način ponuja ogledalo in nam hkrati zadaja klofuto, da bi se že enkrat zbudili iz otopelosti in spoznali, kam peljemo ta svet.

Benni se s svojimi nadrealističnimi in satiričnimi zgodbami namreč ne bori samo proti bogatim in proti oportunistom, ampak v celoti kritizira sodobno družbo kapitala in naša pričakovanja, ki jih od nje zahtevamo vsi. Zgodbe ne opisujejo samo razvad in napak italijanske družbe v zadnjih desetletjih, ampak bi njegovo kritiko družbe užitka in servilnost egoizmu zlahka aplicirali na kritiko katerekoli sodobne družbe, ki v ospredje postavlja kapital in odobrava kopičenje dobrin. Njegovega glavnega sovražnika pooseblja televizija, ki nam s svojo močjo prepričevanja in vsiljevanjem resnice (Očka bo na televiziji, Slab učenec) jemlje sposobnost lastne volje in nas spreminja v poslušne ovce brez lastnih misli.

Čeprav bo Benni prihodnje leto praznoval že 70. rojstni dan, verjamem, da bo s svojim igrivim peresom pokazal še na marsikatero človeško pomanjkljivost in zablodo.