|
Portret Williama Stonerja, introvertiranega in v svojo usodo vdanega univerzitetnega profesorja angleške književnosti, je zgodba o netipičnem ameriškem (anti)junaku. Verjetno je kar prav, da roman v času izida ni doživel posebne odmevnosti. Potreben je bil časovni odmik celega pol stoletja, da je svetovna javnost prepoznala njegovo veličino in ga umestila med klasične romane.  William Stoner je mlad kmečki fant iz osrednjega dela Missourija. Vso mladost ne pozna drugega kot učenje in delo na polju. Kljub temu, da njegova družina živi odmaknjeno življenje - odmaknjeno od drugih in od sebe - so na vdani drug drugemu. Ko se ponudi priložnost, si starši odtrgajo od ust, da ga pošljejo na Univerzo v Missouriju, kjer naj bi študiral kmetijstvo. Po branju Shakespearovega soneta 73 in pod vplivom učitelja Archerja Sloanea, Stoner spremeni smer študija. Posveti se študiju literature in v času prve svetovne vojne doktorira iz angleške književnosti. Po doktoratu postane docent na Univerzi Columbia, kjer ostane do konca svojega življenja leta 1956. Med pripravo na doktorat se dokaj nepremišljeno poroči s prvim dekletom, ki mu vzbudi zanimanje. Edith je nevrotična ženska iz stroge in pretirano zaščitniške družine, nezmožna življenja v realnem svetu. Stoner se zaljubi v romantično idejo o njej, a kmalu ugotovi, da jo že vse življenje prežemata zagrenjenost in hladnost. Edith začne kmalu po poroki manipulirati s čustvi in od Stonerja izsili otroka. V dobri veri, da bo to pomagalo njunemu zakonu, ji Stoner ustreže. Rodi se jima čudovito dekletce, ki ga poimenujeta Grace. Zaradi poporodne depresije je Edith nezmožna vzljubiti otroka, zato vso skrb zanj prevzame Stoner. Med očetom in hčerjo se razvije čudovito razmerje, ki spet da smisel Stonerjevemu življenju, a ga Edith kmalu kaznuje zaradi svojega razočaranja nad zakonom in mu hči odvzame. Oropan teh čudovitih trenutkov s hčerjo nikoli ne zmore več obnoviti nekdanje povezanosti. Ko se že zdi, da bo Stoner našel srečo vsaj v poučevanju, se zaplete v spor z invalidnim študentom, ki se skoraj konča z njegovo odpovedjo. Stoner uteho najde v ljubezenski zvezi s svojo študentko Katherine Driscoll, s katero prvič okusi pravo ljubezen. Čeprav se zdi, da bo njuna sreča trajala večno, se morata pokoriti pravilom družbe. Kathrine odide z univerze, Stoner pa se še bolj zateče v delo in poučevanje. Na koncu ga bolezen priklene na posteljo, a pred smrtjo naredi vse, da pospravi za sabo tako, da v zgodovini univerze ne pusti niti sledi. Med branjem knjige mi je bilo Williama Stonerja izredno žal. Njegova strast do literature se v celotnem delu kaže kot diametralno nasprotna njegovi strasti do življenja. Njegova vdanost v usodo, ko dopusti drugim, da ga peljejo skozi življenjske odločitve, pa kar malo patetična. Po eni strani Stoner vse svoje življenje vlaga energijo v delo - tako v tradicionalno delo na polju, ko je pripravljen - bolj kot ne iz občutka dolžnosti - priskočiti na pomoč staršem, ampak tudi zagnanost, s katero se loteva študija literature, je občudovanja vredna. A po drugi strani ne vloži ničesar v svoje življenje in v odnose z drugimi. Vse njegove strasti in ljubezni - do literature, do svoje hčere, pa tudi do Katherine in Edith - so obsojene na propad. Čeprav vso svojo energijo vlaga v študij literature, nikoli ne napreduje v rednega profesorja in nikoli mu ne uspe napisati želene knjige. V svojem odnosu do žene nikoli ne pokaže odločnosti in nasprotovanja, ampak vdano sprejema njene muhe. Tudi, ko mu "vzame" ljubljeno hčer, ne. Nekaj zadovoljstva in svobode začuti le v kratkem obdobju ljubezenske zveze s Katherine Driscoll. In ko se že zdi, da se bo Stoner končno prebudil in bo njegovo življenje dobilo smisel, se zaradi zahtev okolja neodločno odpove sreči. Zagrenjen in odtujen uteho najde v tihem soočanju s samim seboj, zatekanje v stanje neresničnosti pa postane še edino, kar ga ohranja živega. Težka bolezen, ki ga doleti, se zdi kot opomin na zavoženo življenje, zato zbere še zadnje atome moči, da "svoje stvari spravi v red", kot da je to tisto, kar bo dalo njegovemu življenju neko potrditev. Neosebno, preudarno je premotril polomijo, v katero se mu je, kot se je moralo zdeti drugim, izteklo življenje. Hotel je doživeti prijateljstvo in bližino prijateljstva, ki bi mu dajala oporo pri pehanju skozi življenje; imel je dva prijatelja, od katerih je eden brezsmiselno umrl, še preden je zaslovel, drugi pa se je zdaj umaknil tako daleč med žive, da ... Hotel je izkusiti predanost in mirno, povezujočo strast v zakonu; tudi to je imel, pa ni vedel, kaj s tem početi, in je zamrlo. Hotel je doživeti ljubezen; in doživel jo je in se ji odrekel, jo pustil ponikniti v kaosu možnosti. Katherine, je pomislil. Čeprav se na prvi pogled Stoner zdi pomilovanja vreden moški, ki ni sposoben udariti s pestjo po mizi in si izboriti svoje mesto v družbi, nam hkrati ponuja ogledalo, v katerem se moramo hočeš ali nočeš pogledati sami. Kdo smo mi in kje je naše mesto v družbi? Smo tudi sami le droben prahec v kolesju družbenega mehanizma, ki nas brez naše volje premetava zdaj v to, zdaj v ono smer? Se pustimo, tako kot Stoner, voditi skozi življenje in sprejemamo vse, kar nam pride na pot? Kljub temu, da je Stoner nekakšen antijunak, ki bi ga tudi današnja družba zlahka izločila, se zdi, da je roman svojo veljavo dobil v ravno pravem trenutku, ko se na prelomu stoletja vse več ljudi sprašuje o smiselnosti pehanja za materialnimi dobrinami in išče uteho v duhovnosti, znanju, solidarnosti, medsebojnem spoštovanju in harmoničnem sobivanju. Kljub temu, da se zdi Stonerjevo življenje le niz razočaranj, skozi katere se trudi prebiti z dvignjeno glavo, pa ne moremo mimo dejstva, da sam ves čas sledi svojemu srcu. Stonerjevo zgodbo zato lahko dojemamo tudi kot neke vrste nasvet, kako v tem kaotičnem življenju, ki od posameznika terja nenehno prilagajanje, ostati zvest samemu sebi in slediti svojim notranjim vzgibom. John Williams: Stoner
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed