|
Težko je sredi cvetoče, življenje prebujajoče se pomladi brati o jeseni. Jesen me vedno spomni na sive meglice, ki se vlečejo čez zapuščena polja, na razkrajanje listja, umiranje narave in na odhajanje sonca. Jesenski dnevi v meni vzbujajo melanholijo, tiho žalost, ki se kot tiste sive meglice prikrade v misli in čustva. Čas jeseni se kljub počasi krajšajočem se dneva zdi daljši, počasnejši, kot bi bredel po živem pesku. Tudi novi roman Ali Smith Autumn očitno govori o jeseni. In o odhajanju. In o našem dojemanju časa. In čeprav se iz zgoraj zapisanega zdi, da gre za duhamoren roman, je eden najbolj svežih, kar sem zadnje čase brala. Roman Autumn (Jesen) je prvi del tetralogije Seasonal (vsak del naj bi bil poimenovan po enem od letnih časov), v katerih želi angleška pisateljica Ali Smith raziskati, kaj ljudem pomeni čas in kako ga dojemamo. Kot sama pravi, se človek vse življenje sklicuje na nek skupen simbolni sistem, povezan s časom, vendar je izkušnja časa popolnoma subjektivna. Roman ni lahko branje, saj ves čas preskakuje med sedanjostjo in različnimi trenutki v preteklosti, tako da je kljub samo nekaj literarnimi osebami mestoma kar težko slediti zgodbi. A je vredno vztrajati do konca. Kljub zmuzljivosti kategorije časa, pa se vsako poglavje začne z jasno definiranim trenutkom v času (npr. "Bil je sončni petkov večer pred več kot desetletjem, spomladi leta 2004."), kar nam pomaga slediti časovnemu zaporedju zgodbe. Zgodba romana Autumn se začne s sanjskimi podobami Daniela Glucka, v katerih iz smrti gleda v življenje in nazaj v smrt. Kot pravi sam, stoječ v tej čudni sanjski pokrajini: “Mora biti mrtev, zagotovo je mrtev, saj njegovo telo izgleda drugače, kot zadnjič, ko si ga je ogledal, izgleda bolje, izgleda precej dobro kot telesa so ... Čista radost! Pozabil je že, kako je čutiti." Počuti se oropanega "vsega gnilega ... dokler ni vse lahko kot oblak." A hkrati se zaveda, da njegovo mladostno stanje bivanja ne bo večno trajalo, zato nas avtorica hitro vrne v realnost, kjer je vse in smo vsi definirani s časom in nekimi fiksnimi kategorijami (npr. dimenzijami fotografij za dokumente). Tako spoznamo Elisabeth Demand – "32-let, občasno pogodbeno predavateljico na univerzi v Londonu, kar naj bi bil, po mnenju njene mame, sanjski poklic, če sanje pomenijo, da nimaš nobene redne zaposlitve in ti je vse predrago." Elisabeth se pod pretvezo, da je Gluck njen sorodnik večkrat izmuzne v njegovo sobo in mu bere. Kako priročno se izkaže, da mu bere ravno Huxleyjev Krasni novi svet, anti-utopični roman, v katerem je Huxley izkazal svojo črnogledost glede kulturne prihodnosti Evrope. Roman Autumn je namreč eden prvih angleških romanov, postavljen v čas po referendumu o Brexitu. Čeravno ga nikjer ne omeni z besedo, se skozenj čuti neka grenkoba, ki se je zarezala v duše Britancev, tako da nikoli več ne bo tako, kot je bilo: "... Po vsej deželi, dežela je bila razdeljena, ograja tu, zid tam, črta, zarisana tu, prestopljena črta tam, črta, ki je ne prestopiš, tu, črta, za katero je bolje, da je ne prestopiš, tam, linija lepote tu, linija plesa tam, črta, za katero sploh ne veš, da obstaja tu, linija, ki si je ne moreš privoščiti, tam, popolnoma nova ognjena črta, bojna črta, konec vrste, tu/tam." Gre za pravi politični testament proti sedanji vladajoči politični eliti v Angliji, ki družbo (ne)zavedno vodi v razpad in ki namesto solidarnosti, prijateljstva, medosebne pomoči in sodelovanja, raje postavlja ograje, deli ljudi na naše in vaše, na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo, na tiste, ki si lahko dovolijo vse, in na tiste, ki jim ni dovoljeno nič, razen prikimavanja prvim. “The rain falls. The wind blows. The seasons pass … and the leaves from all the trees round about fall … and when the costumes have rotted away or been eaten clean by creatures happy to have the sustenance, there’s nothing left of them, the pantomime innocents or the man with the gun, but bones in grass, bones in flowers, the leafy branches of the ash tree above them. Which is what, in the end, is left of us all, whether we carry a gun while we’re here or we don’t. So. While we’re here. I mean, while we’re still here.”  Daniel Gluck, star 101 leto, je trenutno vezan na posteljo v domu za ostarele, kjer v zadnjih vzdihljajih čaka, da pride njegov čas za odhod. A njegovo življenje je bilo polno - polno dogodivščin, uspehov in čudovitih ljudi, o katerih je tako zelo rad razpravljal z mladim sosedovim dekletom Elisabeth Demand. Kot ob prvem srečanju napove Gluck, odnos med njim in Elisabeth preraste v vseživljenjsko prijateljstvo. V času prvega srečanja je bil Gluck zbiratelj umetniških del, še posebej del umetnice Pauline Boty, ustanoviteljice britanskega pop-art gibanja, ki je do svoje prezgodnje smrti leta 1966 ustvarila nekaj čudovitih duhovitih slik in politično angažiranih kolažev. Elisabeth pa kasneje o njej na univerzi napiše raziskovalno nalogo. Botyjeva se ves čas vpleta v zgodbo romana, kot simbol vseh izgubljenih, prezrtih, pozabljenih. V odnos med Gluckom in Elisabeth se ves čas vpleta njena mama, ki celo prepove njuno druženje, saj meni, da moški v osemdesetih letih, kot jih ima Gluck, ko se srečata, ni primerna družba za odraščajočo hčer. A Elisabetj je ne uboga in kot mala upornica na skrivaj vztraja ob svojem dobrem prijatelju. Mislim, da celo edinemu. A kmalu se izkaže, da ima tudi mama svoje male skrivnosti. Ali Smith se z romanom Autumn predvsem ukvarja z večnimi vprašanji, s katerimi se od nekdaj ukvarja človek: Kdo smo? Od kod smo prišli? in predvsem Kam gremo? Še posebej jo skrbi, kam gre naša družba. Zdi se, da živimo v trenutku v času, ko se človek nima veseliti ničesar več, še najmanj prihodnosti. Današnja družba je po njenem obsojena na razkroj. Ponuditi nam zna le bolečino spoznanja, da si mečemo pesek v oči, ko si govorimo, da nam gre bolje kot nekoč; žalost ob spoznanju, da smo izgubili svojo telesno in duhovno integriteto in da med nami ni več tesnih socialnih vezi; izgubljenost, brezizhodnost, minljivost, ranljivost, ki se skozi drobne pore sidrajo globoko v človeški DNK, tako da človek uteho najde le še v bridki simfoniji spominov, sanj in instant rešitev, kako živeti v trenutku ("kupi in zavrzi"), pa nam na vsakem koraku kažejo ogledalo, kako krhka so v bistvu naša življenja. Upam, da nam bo Ali Smith v naslednjih delih tetralogije - še posebej v Pomladi in Poletju, ponudila tudi odgovor na vprašanje, kako priti ven iz te godlje, v katero smo zabredli. Ali Smith: Autumn
0 Comments
Leave a Reply. |
RSS Feed
|