Ti si rekel

Če v avtobiografskem romanu Stekleni zvon ameriška pesnica in pisateljica Sylvia Plath predstavi svoj pogled na zakon z angleškim pesnikom Tedom Hughesom, nam nizozemska pisateljica Connie Palmen v zgodbi Ti si rekel na presenetljivo liričen način predstavi njuno razmerje skozi njegove oči.

Ted Hughes je že zelo zgodaj postal zvezda anglo-ameriške poezije in eden najboljših pesnikov svoje generacije. Predvsem v svojih zgodnjih delih se je obračal k naravi, živali pa so mu služile kot metafora za življenje, v katerem preživijo le najmočnejši, podobno kot ljudje, ki se borijo za svoj položaj na družbeni lestvici. A če so bile muze z njim prijazne, je bilo toliko manj prijazno z njim življenje. Bolj kot je cvetela njegova pisateljska kariera, globlje je tonil zasebno.

Ameriška pesnica Sylvia Plath je v življenje Teda Hugesa treščila kot meteor, ravno v trenutku ko se je njegova kariera začela vzpenjati. Že uvodno srečanje na študentski zabavi se izkaže za usodno. Kljub temu, da mu Plathova že takrat pokaže svojo nestabilno naravo in si ga v navalu strasti prisvoji, tako da mu zaznamuje lice z brazgotino, se ji Hughes ne more upreti. Čeprav mu razum govori drugače, ga njena divja narava tako privlači, da se že po nekaj mesecih poznanstva poročita. V knjigi Ti si rekel spremljamo njunih sedem skupnih let - od prvega srečanja do njenega samomora. To je bilo izredno turbuletno obdobje v življenjih obeh: kot bi šlo za trk dveh energij, ki se hkrati privlačita in odbijata, ki ne moreta drug z drugim, a hkrati ne eden brez drugega. To je bil čas, ko se je njegova pesniška kariera strmo vzpenjala, ona pa je doživljala zavrnitev za zavrnitvijo, s čimer se je njena depresija lz vsakim dnem še poglabljala, dokler je ni do konca izčrpala.

A usoda je hotela, da je ravno v času njenega samomora izšlo njeno delo Stekleni zvon, v katerem sicer lirično in skozi številne metafore podrobno in nič kaj prizanesljivo opiše svoje življenje. Roman so kaj hitro pograbile feministke, ki so iz romana razbrale, da je bil za smrt Syvie Plath kriv prav Ted Hughes. Iz nje so naredile svetnico in mučenico, iz njega pa morilca in pošast, ki je izdal svojo ženo. Hughes je to breme tiho nosil v sebi, nemočno opazujoč, kako plaz lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij in mitov s seboj odnaša vse tisto, kar sta v resnici bila. Spregovoril je šele nekaj mesecev pred svojo smrtjo leta 1998, ko je objavil Pisma za rojstni dan, v katerih je podrobno popisal svoj zakon in ženino nesrečno smrt.

Kot pravi Ted Hughes proti koncu romana: "Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, ki jih določa usoda." Connie Palmen zato z romanom Ti si rekel Tedu Hughesu omogoči, da skozi nadvse liričen in dramatičen jezik pove še svojo plat zgodbe.

Branje romana Connie Palmen se zato zdi neprecenljiv intimen vpogled v življenja dveh globoko čutečih literarnih ustvarjalcev, ki sta vsak na svoj način zaznamovala svetovno literarno polje. Njuna ljubezen - kakor je bila po eni strani lepa in silna, je bila na drugi strani zanju uničujoča, saj so njeni notranji demoni, nevroze, nestabilnost, moreče sanje in strahovi kot neizbrisljivi tatooji odsevali na njuni koži. Zdi se, da je edina krivda Teda Hughesa v tem, da si je predolgo zatiskal oči pred resnostjo ženine bolezni, dokler ni bilo prepozno. Kakor jo je po eni strani neizmerno ljubil, jo želel "iztrgati iz objema neiskrenosti in jo spraviti daleč, da bo slišala svoj glas", tako je od nje bežal, saj so ga ženini nepričakovani izbruhi jeze in menjave razpoloženja utrujali, paralizirali, počutil se je nemočnega, ujetega in izgubljenega. Svojo uteho in svobodo je iskal v številnih skokih čez plot, ki seveda niso pomagali pri njeni ozdravitvi, ampak, kot se je zelo, jo pahnili čez rob. Dlje je bežal, bližje se je zdel konec.

Na koncu romana se zdi, da mu je usoda ponudila še eno priložnost, a mu tudi tokrat spodleti. Nekaj mesecev pred nesrečno smrtjo Syvie Plath se zaljubi v prijateljevo ženo Assio Wevill, s katero kasneje tudi skupaj zaživi. A tudi ona ne zmore ubežati svojim demonom iz mladosti in prav tako naredi samomor - na presenetljivo enak način kot Plathova, le da s seboj vzame še njuno hči.

Ti si rekel pa je tudi iskrena in neprizanesljiva upodobitev depresije kot bolezni, v kateri ne trpi le bolnik, ampak skupaj z njim vrtinec bolezni pogoltne vso družino. Depresija Sylvie Plath je imela globoke korenine, ki so segale v njeno rano otroštvo, ko je njo in mamo zapustil oče, česar ni mogla nikoli preboleti. Njena mati pa drobnemu, milemu dekletcu ni znala prisluhniti drugače kot z oblastnim očesom jastreba, ki ščiti svoj naraščaj bolj, kot je to potrebno. Nič čudnega, da je svojo bolezen pred mamo skrivala, zaupala se je le bratu, ki pa je njeno skrivnost skrbno čuval. Brez zadržkov jo je upala pokazati le Hughesu. Nihče drug - niti njuna otroka - je ni videl takšne, kot jo je poznal sam. Zaradi tega molka in skrivalnic pred drugimi se je bolezen tiho polaščala njene duše, dokler ni več mogla zdržati bremena tega sveta. "A nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji."

Prepričan sem, da nam samo domišljija daje moč, da ustvarimo vez med mračnim, strah vzbujajočim notranjim svetom in objektivnim, racionalnim svetom zunaj nas, da spravimo, kar se zdi ločeno in nezdružljivo, moško in žensko, dobro in zlo, uničujoče in ustvarjalno. Vsi resnični pesniki in pisatelji v zgodovini človeštva so v svojih zgodbah in verzih dali glas tej nevarni, mučni, a tako zdravilni sposobnosti povezovanja. Iz oči v oči moramo stati s svojimi pošastmi, ukrotiti volkove, v labirintih duše iskati in nato umoriti Minotavra, kajti če tega ne storimo, oni pokončajo nas. Kadar je - potem ko je potrpežljivo in dolgo poslušala katerega od mojih neskončnih monologov - vendarle bevsknila, naj že neham s svojo didaktično pridigo, sem vedel, da sem šel predaleč in jo pokopal s prepričanjem, kaj naj bi bila najvišja in sveta naloga slehernega pesnika in pisatelja: z Besedo pomagati drugim, da se dokopljejo do tega uvida. Če bi mi takrat nekoliko pogosteje rekla, da sem tudi sam še daleč od tega ideala, da tudi v meni tulijo volkovi, ki jih niti ne slišim, bi mi mogoče prej postalo jasno, kako zelo je imela prav.
Poslušal sem njene volkove in ostal gluh za svoje. Bral sem njeno dramo in se nisem zmenil za svojo."

---

Connie Palmen: Ti si rekel

• Obseg/št. strani: 264
• Datum izida: 19.01.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: mehka
• ISBN/EAN: 9789612870720
• Založba: Modrijan 
• Prevajalec: Mateja Seliškar Kenda
• Zbirka: Bralec