V imenu otroka

V luči zadnjih terorističnih napadov s strani fanatičnih privržencev ISIS-a se nenehno sprašujem o racionalnih razlogih za njihova dejanja. Sprašujem se, ali pred izvršitvijo dejanja ne razmišljajo o njegovih posledicah oziroma o posledicah, ki jih bo to dejanje imelo ne samo na umrle žrtve ampak tudi na njihove bližnje. Ali res verjamejo, da jim je v imenu njihovega Boga dovoljeno vse? Da je le-ta tako vsemogočen, da ob takih grozodejstvih pogleda stran ali jih celo nagradi? Kje je tu razum? Kje je tisti znameniti stavek "ljubi svojega bližnjega"? Kje je tu usmiljeni, tolažeči, odpuščajoči Bog? Je človek postal večji od Boga, da lahko v njegovem imenu izvršuje ta dejanja? Tega ne bom nikoli razumela. 

Vendar po prebranem romanu Iana McEwana V imenu otroka vidim, da ni treba iti tako daleč, da bi dobil odgovore na zgornja vprašanja. Tudi v zahodnem svetu obstajajo primeri, ko so ljudje v imenu Boga pripravljeni žrtvovati življenje lastnega otroka.

Ian McEwan v svojem zadnjem romanu V imenu otroka v njemu lastnem pronicljivem duhu opisuje prav zakonsko krizo med Fiono Maye, sodnico v poznih srednjih letih, ki na sodišču za družinske zadeve odloča v etično zelo zapletenih primerih. Le-ti ji prinesejo medijsko prepoznavnost na eni strani in priznanje kolegov na drugi strani (npr. ali je prav, da se za preživetje enega siamskega dvojčka usmrti drugega). Hkrati pa se prav zaradi uspehov pri delu odtuji od moža, zaradi česar si ta želi pred upokojitvijo še zadnjič (sam sicer pravi, da prvič) skočiti čez plot. Fiona se v obrambi pred razočaranostjo nad možem in žalostjo zaradi pretečega razpada zakona zateče v delo.

Tako se z vso vnemo loti primera, v katerem mora razsoditi, ali je prav, da se iz zdravstvenih razlogov nasilno da transfuzijo krvi mladoletniku z levkemijo. Njegovi starši iz verskih razlogov to odklanjajo, pa čeprav bi zaradi tega zgubili otroka. Fiona mladega Andrewa obišče v bolnišnici in mu s pronicljivim postavljanjem vprašanj da upanje v ozdravitev. Čeprav sodnica na koncu ne odloči v skladu s pričakovanji njegove vere, še ne polnoletni Andrew njeno skrb zagrabi kot odrešilno bilko in Fiono postavi na piedestal svečenice, ki bo odrešila tudi njegovo dušo. Začne jo zasledovati v upanju, da se bo med njima razvilo še kaj več. Fiona mu ljubezni ne želi vračati, saj je starostna razlika med njima prevelika, prav tako jo skrbi za ugled, zato ga pošlje stran. Ko pa se mladeničeva bolezen vrne, le-ta ne želi več pomoči, njo pa v pesmi "obdolži", da je Satan v podobi zlate ribice - vda se v usodo in umre.

Fionin mož Jack ob skoku čez plot čuti, da je bila to velika napaka, s katero bi lahko izgubil dragulj, ki ga ima doma, zato se vrne k Fioni. Njeno razočaranje nad ravnanjem moža pa je preveliko, da bi mu lahko takoj odpustila, zato je njuno skupno življenje nekaj časa zelo mučno. Šele smrt mladega Andrewa prinese nekaj upanja, da se bo njun zakon lahko vrnil v stare tirnice.

Zgodba nam odpira številna etična vprašanja. Sprašuje se o razmerju med življenjem in smrtjo oziroma do kje naj sega pravica sodnikov, da razsojajo o človeških življenjih, kje je v takih primerih prostor za znanost in kje za vero. Na drugi strani pa tudi o tem, ali lahko človekov odnos do Boga preseže vrednost človeškega življenja in kje je v tem prostor za ljubezen do bližnjega.

Ian McEwan je eden najbolj znanih angleških pisateljev, ki ga z romani, kot so Pokora, Amsterdam, Sobota, Solar itn., dobro poznamo tudi pri nas.

---

---

Ian McEwan: V imenu otroka

• Obseg/št. strani: 236
• Datum Izida: 14.07.2015
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• Založba Cankarjeva Založba, d.o.o.
• Prevajalec: Dušanka Zabukovec

---