V pogovoru s tihotapko miru v kranjski knjižnici

Bil je sredin večer. Kranjska mestna knjižnica se je počasi umirjala, le v velika dvorana se je začuda začela polniti s pozdravi, objemi, veselimi vzkliki in pričakovanjem. Kakih dvajset se nas je zbralo: prijateljev, znancev, bralcev, ki smo hoteli prisluhniti zgodbam, ki odpirajo srca in zdravijo.

Kot sem obljubila: večer je bil res topel in navdihujoč. Carmen in njen mož Robert sta nas uvodoma s poezijo, zgodbami in avtorsko glasbo, ki je zvenela iz kitarskih strun in didgeridooja, popeljala na čudovito popotovanje po svetu z zgodbami, ki nas navdihujejo, da o njih razmišljamo še dolgo potem, ko izzveni zadnja beseda.

Imela sem veliko čast, da sem se lahko pogovarjala z eno najbolj toplih, očarljivih in navdihujočih oseb, kar jih poznam - Carmen L. Oven in o njeni najnovejši knjigi Tihotapci miru, a hkrati tudi odgovornost, da obdržim pozornost med občinstvom. A vzdušje je bilo prijetno intimno, sogovornica taka, kot jo poznam - sproščena in zgovorna, tako da težkega dela nisem imela. Med pogovorom sva pogledali v oba svetova, o katerih Carmen piše v svoji knjigi, odprli kar nekaj vprašanj v zvezi z umiranjem, poslavljanjem in življenjem, srečo, a hkrati podali tudi kar nekaj odgovorov nanje. 

Tisti, ki knjige še niste prebrali, toplo vabljeni k branju. Carmen nam v njej predstavi zgodbe oseb, ki se niti sami ne zavedajo, da samo s svojo prisotnostjo zdravijo, hrabrijo in spreminjajo druge ljudi na boljše. Ali, kot pravi Carmen, tihotapijo mir v naše duše in srca. Verjamem, da bodo navdihnile tudi vas.

---

Foto: Luka Daksobler