Več kot le druga plat zgodbe

​Je mogoče, da Albert Camus, velikan svetovne književnosti, svoje zgodbe, ki jo pripoveduje v romanu Tujec, ni povedal v celoti? Tako se namreč zdi ob branju romana Kamela Daouda Primer Mersault. V njem namreč alžirski novinar in pisatelj pripoveduje zgodbo o Harunu, bratu anonimnega Alžirca, ki ga ubije Camusov antijunak Mersault. Če Camus Alžirca imenuje z generičnim imenom Arabec, ga Daoud učloveči, utelesi, mu da ime, družino in zgodovino. In na svoj način pove še drugo plat iste, vsem znane zgodbe.

Camusovega Tujca sem prvič prebrala v svojih dvajsetih letih in še danes se ne morem odločiti, ali mi je bil všeč ali ne. Na nek način me je pritegnil, a po drugi strani je njegova zgodba tako pusta, v njem ni nobene velike zgodbe. Le zgodba o morilcu, ki za svojo tragično usodo krivi vse mogoče zunanje okoliščine, ki so pripeljale do usodnega dejanja uboja. Še najbolj se spominjam svoje osuplosti nad egocentrično naravo morilca, ki si v svojih zadnjih trenutkih življenja zaželi čim bolj številčno občinstvo.

A če Camus v Tujcu hladno in preračunljivo odstrani čustva, je Daoudov roman čuten, strasten in drzen, kar pokaže že z uvodom, v katerem obrne znameniti Camusov stavek »Danes je umrla mama.« v »Danes je Mama še vedno živa.«. V nasprotju s Tujcem je Daoudov roman večplasten, celo skrivnosten, a hkrati preračunljivo računa na bralčevo radovednost, ki išče odgovore na vprašanja Kdo je (bil) umrli? Kakšna je njegova zgodba? Kaj je ostalo za njim?.  

Zgodbo postavi v zanikrn bar sredi mesta Oran, ki »se s svojimi nogami širi na odprto morje«, osrednji pripovedovalec pa postane ostareli Arabec Harun, ki mlademu zahodnjaškemu študentu literature, ki želi razrešiti uganko identitete neznane Mersaultove žrtve, pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Nauči se celo Camusovega jezika, da bi lahko povedal zgodbo umorjenega brezimneža in mu tako dal identiteto, zgodovino in moralno zadoščenje. Daoud to komunikacijo pelje tako spretno, da velikokrat ne vemo, na koga se pripovedovalec obrača – enkrat polemizira s Camusom, drugič razlaga svojo plat zgodbe študentu in prek njega bralcu. Hkrati pa ta individualna žrtev na nek način postane simbol vseh Arabcev v postkolonialistični družbi.

Zakaj bi človek prenašal tegobe, krivičnost ali celo nasprotnikovo sovraštvo, če lahko vse preprosto razreši z nekaj streli? Nekaznovani morilec razvije določeno nagnjenost k lenobi. Obenem pa se zgodi tudi nekaj nepopravljivega; zločin za vedno kompromitira ljubezen in možnost ljubiti drugega. Ubil sem človeka in življenje poslej v mojih očeh ni več sveto. Po tistem je telo vsake ženske, ki sem jo spoznal, kaj hitro izgubilo čutnost in sposobnost ponuditi mi iluzijo absolutnega. Ob vsakem valu poželenja sem se zavedel, da življenje nima nobene trdne podlage. Zatrl bi ga lahko s takšno lahkoto, da ga preprosto nisem mogel občudovati - to bi pomenilo, da slepim samega sebe. Z ubojem enega samega človeškega telesa sem zamrznil vsa druga. Pravzaprav je, moj dragi prijatelj, edini verz iz Korana, ki me nagovarja, ravno ta: če ubijete eno samo dušo, ubijete vse človeštvo.

                                                                                                                                  (str. 111)

A Primer Mersault ni le odgovor na Camusov roman, saj stopa še korak dlje. Šele ob branju romana Primer Mersault mi je postalo jasno, da v Camusovi zgodbi umorjenega nisem niti opazila, čeprav je v Tujcu poimenovan kar petindvajsetkrat. V Daoudovem romanu pa ravno ta umorjeni Arabec, ki končno dobi ime – Musa, postane osrednja os romana, gonilna sila, ki določa odnos med materjo in sinom, ki pripoveduje zgodbo. Tako imamo na eni strani mamo, ki svojemu sinu zameri, da je preživel on, ne pa njegov brat Musa; na drugi strani pa sina, ki svoji mami zameri, da je obsedena z njegovim mrtvim bratom in mu tako odvzema pravico do življenja. A kljub temu živita v nenavadni simbiozi, ki se napaja v medsebojnem žalovanju in želji po maščevanju umrlega brata in ki pripelje do tega, da je njuna odrešitev in svoboda možna le preko novega umora. A kot pravi Daoud v intervjuju za The New Yorker, je »človeško življenje včasih dolga pot k razumevanju svojih staršev, najprej se jih moramo osvoboditi, da jih potem lahko sprejmemo. In obratno: pot starševstva zahteva, da sprejema neodvisnost drugih, tudi svojih otrok.« In podoben odnos naj bi po Daoudu imeli Arabci tudi do svoje države – po eni strani je ta vir sreče, a po drugi vir žalosti in bolečine. Zanimivo pa je, da Harun po umoru Francoza, ki ima v nasprotju z Arabcem ime (Joseph Larquais) in zgodovino, spozna, da sam ni nič drugačen od Mersaulta: "V knjigi sem iskal bratove sledi, našel pa sem lasten odsev, odkril sem, da sem da sem pravzaprav morilčev dvojnik."

A knjiga ni le portret žalovanja, spopadanja z izgubo ljubljene osebe, brata in zaščitnika. Je tudi spopadanje z zgodovinskim spominom na kolonializem tisočerih Mersaultov in njihovo brezbrižnost do arabskega sveta in pogled na alžirsko poosamosvojitveno realnost med militariziranim nacionalizmom ali verskim internacionalizmom. Daoud pa se z njim sprašuje tudi o svoji lastni prisotnosti v svetu, svojemu odnosu do boga, Korana in verskega fanatizma, ki se razplamteva v današnjem Alžiru.

Daoud bralcu na koncu prepušča, da se sam odloči, katera zgodba je resnična, hkrati pa ji napiše popotnico, v kateri si zaželi, da "bi bili njegovi gledalci številni in da bi bilo njihovo sovraštvo divje."

Kamel Daoud: Primer Mersault

• Obseg/št. strani: 184
• Datum Izida: 06.09.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789610140634
• Založba Mladinska knjiga založba
• Prevajalec: Katja Šaponjić
• Spremna beseda: Gabrijela Babnik
  
• Zbirka: Roman - mk