"Žensk nihče ne obiskuje. Vsi obiskujejo moške. Kaj nam je še treba vedeti o svetu?"

Na zadnji platnici knjige Molitve za ugrabljene piše, da gre za nepozabno pripoved o prijateljstvu, odločnosti in ljubezni. Sama dodajam, da gre predvsem za zgodbo o neomajni človekovi zmožnosti preživetja in o globoki veri v boljši jutri. 

Država Guerrero na jugu Mehike je ena najrevnejših držav v Mehiki, v kateri velja tudi velika neenakost med spoloma (ženske naj bi zaslužile le 38 odstotkov plače moškega, le 77 odstotkov žensk je pismenih). Ženske so postale izobčenke, s katerimi moški lahko razpolagajo kot z blagom. Nič čudnega, da je zanje to najnevarnejša država v Južni Ameriki. Dekleta in mlade ženske vsak dan ugrabljajo z avtobusnih postajališč, šolskih dvorišč in drugod, veliko jih slej kot prej najdejo mrtvih. Nekatere postanejo spolne sužnje vodij narkokartelov ali njihovih vojakov, druge so prodane za  striptizete in prostitutke bordelom v Mehiki in v tujini. Več kot 1000 žensk vsako leto skrivnostno izgine ali je na grozljiv način umorjenih, dodatnih več kot 1500 jih je posiljenih. Številke strmo naraščajo, storilci se svojih dejanj ne trudijo več niti skriti. Policija zaradi korupcije in strahu pred maščevanjem narkokartelov vse skupaj pomete pod preprogo. Toliko jih je, da pozornost medijev dobijo le še najodmevnejši primeri. 
To je grozljiva resničnost, ki se skriva za romanom Molitve za ugrabljene, ki ga je napisala aktualna predsednica združenja PEN Jennifer Clement.
 
“Moje ime je Ladydi Garcia Martinez,” se nam na uvodnih straneh predstavi glavna protagonistka romana (njeno ime je znamenje maščevanja njene mame njenemu očetu za njegovo nezvestobo). “Imam rjavo kožo, rjave oči, in rjave skodrane lase, in izgledam podobno kot vsa dekleta, ki jih poznam. Ko sem se rodila, je mama sosedom in ljudem na tržnici oznanila, da je na svet prišel fantek. Klicala me je Fant in me oblačila v deška oblačila.” Spreminjanje deklic v dečke in njihovo pogršanje je v Guerreru stvar preživetja. Zato dekleta strižejo na kratko, jim počrnijo ali porumenijo zobe, da bi le izgledale grše kot so v resnici. “Če bi bila dekle, bi me ugrabili. Takoj ko bi preprodajalci drog slišali za lepo dekle, bi prišli s črnimi terenci in jo odpeljali.” Zato se na njihovi gori rojevajo le fantki, ki se pri enajstih letih spremenijo v grde punce, ki se morajo skrivati v luknjah, izkopanih v zemljo. “Bile smo kot zajci, ki se skrijejo, kadar se na polju  prikaže potepuški pes, pes, ki ne more zapreti gobca, njegov jezik pa že okuša zajčjo dlako.”
 
Ladydi nas popelje skozi zgodbo o prijateljici Pauli, ki je uspela uiti svojim ugrabiteljem, in se kot ranjen pes zavlekla domov – navzven enaka kot v mladosti, navznoter prazna, mrtva, in nihče ne ve, kaj se ji je zares zgodilo. Na njenem tragičnem primeru pred nami gradi resnično predstavo o tem, kako je biti ženska v svetu, ki ga rešetata vladavina kriminala in korupcije. Svet, v katerem ženske ostajajo prepuščene svoji iznajdljivosti za preživetje, saj so njihovi možje odšli s trebuhom za kruhom v ZDA, od koder pa se ne bodo vrnili, svet, v katerem so na milost in nemilost prepuščene lokalnim narkokartelom. Svet, v katerem družbo velikim papigam na širnem modrem nebu delajo droni in vojaški helikopterji. Svet, v katerem se zaradi prašenja strupov, s katerimi policija uničuje nasade marihuane in maka, rojeva veliko število mrtvo rojenih in pohabljenih otrok, ki velikokrat končajo na smetišču (“Kakšna je razlika med tem, da svojega otroka ubiješ ali ga vržeš v smeti? Velika razlika je – če ga ubiješ, je to mogoče vsaj dejanje usmiljenja”). Svet, v katerem lahko do konca življenja preživiš  v zaporu za zločin, ki ga nisi nikdar storila. Zdi se, da jim edini izhod z gore v lepši bleščeči svet predstavlja gledanje telenovel in zabavnih pogovornih oddaj, (Svoje življenje sem že videla po televiziji.”) in obljuba vzpostavljenega telefonskega klica, ki nikoli ne pride.

“Paule ni bilo več. Estefani se bo preselila v Mexico city, da bo imela njena mama boljšo znanstveno oskrbo. Maria ne bo nikoli več govorila z mano. Ruth so ugrabili in ne bo je več nazaj. Oče je tam na oni strani. Tisto jutro je bila gora zapuščena. Stisnila sem pesti, da ne bi začela šteti, koliko ljudi sem izgubila.

Kljub strahu in negotovosti polnemu otroštvu pa znajo tako dekleta kot njihove mame vseeno najti tudi drobne trenutke, polne sproščene radosti, humorja, zabave in medsebojne solidarnosti in ljubezni. Ti deli romana so po mojem mnenju še posebej navdihujoči, saj dajejo ohrabrujoč občutek, da znamo tudi v najtežjih situacijah ohraniti dostojanstvo in človečnost.
 
Mračna realnost, ki jo opisuje Clementova, ni izmišljena. Vsak stavek v romanu je zapisan tako neposredno, da se zdi meja med tem, kaj se je zgodilo zares in kaj je izmišljeno za potrebe romana, tako zabrisana, da nas nepričakovano sooči in razoroži z vso brutalnostjo resničnosti, ki jo ljudje na tem delu sveta preživljajo: revščina, odhod v tujino za boljši jutri in zaradi preživetja, ugrabitve, umori, trgovina z ljudmi in preprodaja drog, skorumpirana policija in sodni sistem.
 
Vidi se, da Clementova zelo dobro pozna svetova – tako novinarskega kot pisateljskega ter mehiškega in ameriškega, da zna iz obeh potegniti tiste prave podrobnosti, ki dajejo zgodbi resnično avtentičnost, najsi gre za plastične natikače, molitve in zaklinjanja ali razmere v ženskem zaporu. Med pripravo romana je veliko časa preživela z dekleti in ženskami v zaporu, katerih edini resnični zločin je bil, da so bile nekoč mlade in lepe, sedaj pa čakajo na pravico, ki ne bo nikoli prišla.
 
Zgodba pa ne prepriča samo zaradi zgodbe same, ki je pretresljiva, težko doumljiva in našemu svetu nerazumljiva, ampak tudi zato, ker zna Clementova s svojim pisanjem vzpostaviti intimen odnos med bralcem in glavno protagonistko, da se zdi, kot bi nam Ladydi v kakšni ameriški kavarni ob srkanju caramel latte zaupala spomine na svoje otroštvo. 

Absolutno priporočam v branje!

---

Jennifer Clement: Molitve za ugrabljene

• Obseg/št. strani: 215
• Datum izida: 09.10.2017
• Jezik: slovenski
• Vezava: trda
• ISBN/EAN: 9789616970822
• Založba: KUD Sodobnost International
• Prevajalka: Dušanka Zabukovec
• Zbirka: Horizont