"Zgodbe niso nič drugega kot fragmenti naših življenj, razstavljeni na straneh knjige"

Roman Bekima Sejranovića Tvoj sin Huckleberry Finn je bil ljubezen na prvo prebrano stran. Opisi poetične plovbe po Savi in Donavi do Črnega morja, vmes pa čista milina besede, ki se kot grenko-sladek priokus življenja razširi z jezika po ustih in od tam po vsem telesu, so me navdušili. Knjiga ni lahko branje, a toliko pove o nas samih, naših odnosih z drugimi in življenju nasploh. Dodatno navduši tudi dejstvo, da se dogaja blizu nas in da poznamo kraje, v katerih se odvija.

Ne vem, zakaj me plovba po rekah tako privlači. Nikoli se nisem dobro počutila na barkah ali jadrnicah. Mogoče zato, ker ko si enkrat na njej, ne moreš več kar oditi, ampak moraš počakati do naslednjega pristanišča. Jaz pa sem rada svobodna in nočem čakati. Ker med čakanjem se lahko zgodi marsikaj ali pa nič. In če se ne zgodi nič, si obsojen na soočenje z ljudmi na barki in s samim seboj - pogosto ravno takrat, ko ti ni do tega. A hkrati počasna plovba prinaša tudi notranji mir, osredotočenost na ta trenutek, ki se na barki raztegne v neskončnost. Pokrajina, ki se kot v počasnem posnetku odvrti mimo, postane živa slika, ki se zasidra v možgane in ustvarja vtis, da si vse to nekoč že doživel.

Prvič sem se v plovbo po rekah zaljubila ob branju knjige Svetloba v Provansi, v kateri gospod Perdu na svoji Literarni lekarni (ja, po njej sem poimenovala svoj blog) odpluje za svojo ljubeznijo po rekah iz Pariza proti Sredozemskemu morju. Drugič, ko sem v koži avtorja Bekima Sejranovića - oziroma ob vseh njegovih jazih: kapitanu, džankiju, popotniku, očetu, sinu, profesorju, ženskarju, pisatelju, predvsem pa globoko ranjenemu človeku - in v družbi njegovega očeta ter prijatelja Črnca na palubi njegovega Savskega hrošča plula po široki Savi, hrbtenici Balkanskega polotoka od Brčkega proti Đerdapu in nazaj.

Na življenje se da gledati kot na plovbo po reki od izvira do ustja. Pluješ v telesu, ki je tvoja barka in se izogibaš brzicam, skalam, plitvinam in sipinam. nekje malo pospešiš, nekje pljuš, kolikor te nosi voda, nekje te močan tok odnese proti tvoji volji, nekje te vrtinec povleče proti dnu. Na koncu prideš do ustja in se izliješ v morje. Rečni tok je vnaprej definiran, to je najbrž tista usoda, na katero pa se da vplivati, saj na svoji barki še vedno krmariš ti. Ti si kapitan. Tudi kapitan pa mora slediti reki, po suhem se pluti ne da."

Tvoj sin Huckleberry Finn je zgodba, ki jo pisatelj napiše le enkrat v življenju. Razgaliti svoje ranljive točke pred vesoljnim občinstvom ni lahko, a zdi se, da je zgodbo napisal zato, da bi ozdravil svoje globoke nezaceljene čustvene rane, zaradi katerih se ne zmore in ne zna izkopati iz opojnega objema drog, in da mu bo to končno omogočilo, da se sooči s posledicami svojih odločitev in dejanj, da najde svojo lastno identiteto in odraste. Tako se kot mačka okoli vrele kaše vrti po malenkostnih življenjskih poteh, od odraščanja v rodni Bosni do  "gasterbajterstva" na Norveškem, dokler svoje življenjske sage ne zapakira v veliko pustolovščino potovanja po reki od Brčkega do Đerdapa s prijateljema Japoncem Mokujem in Norvežanom Pettrom in nazaj, dokler se na koncu končno ni sposoben soočiti z največjima bolečinama: izgubo očeta ter izgubo ljubezni svojega življenja. 

Če te je strah spominov, tako dobrih kot slabih, nimaš več kam. Najbolje, da zapreš oči in se s čim zadeneš. Kot kaže, počnem točno to.
​Ne pomaga prav dosti, je pa spomine vsaj za kratek čas lažje prenašati."

Avtorjev hudo bolni oče se po dolgih letih življenja v Avstraliji vrne domov umret, pred tem pa si želi zakrpati kompleksen odnos s svojim sinom, ki se iz Osla vrne v Brčko, kjer živi na stari barkači. Oče mu pred smrtjo podari novo, večjo barko, ki jo obnavljata skupaj s prijateljem Črncem. Obnova je prepočasna in nikomur preveč ne diši, zato na njegovem Starem hrošču  odplujejo dolvodno po Savi, vmes ribarijo, se pogovarjajo, pijejo kavo ali čaj ter konzumirajo velike količine najrazličnejših opijatov. Čeprav se na prvi pogled zdi, da bi sin najraje očeta utopil v kozarcu vode, saj ga na nek način krivi za mamino smrt in svojo nesposobnost sprejemanja pravih življenjskih odločitev, mu tistega dne, ko se oče ne vrne z ribolova, v glavi zazvonijo najhujši alarmi, pljuča pa stisne paranoični spazem, ki ga hromi in duši. Medtem ko išče očeta po znanih uvalah in obalah Save ter na 'Havajih', se boji soočenja s trenutkom, ko bo spoznal neizbežno, zato spoznanje odlaga tako, da se verižno zadeva s svojimi 'kokteljli'. Šele ko se zave, da je izgubil očeta, spozna, da bi dal vse, da bi bil lahko vsaj še en dan njegov sin.

Z velikim cmokom v grlu govori tudi o svojem drugem najpomembnejšem odnosu v svojem življenju. Nedolžna afera za eno noč se prelevi v usodno ljubezen, katerih posledic se sam takrat še ne zaveda. Kot zgodba z očetom, tudi zgodba z njegovo drago nima srečnega konca. Tudi sam prizna, da četudi so pretekla že leta, dekleta še ni prebolel. In zato mu je o tem odnosu še vedno težko govoriti. Celo tako, da ni sposoben izgovoriti dekletovega imena. Zanj je le 'draga'. Tudi zato se zgodbi izogiba do samega konca knjige, in še tedaj, ko se jo odloči povedati, se sklicuje na distanco pripovedovalca. Dotakne se je šele, ko se pomiri z očetovo smrtjo. Tako zmore veliko več strani posvetiti svojim prejšnjim razmerjem in zakonoma, opisom ljubljenja z drago ob ogledu porničev, kot pa občutkom, ki jih je doživljal, medtem ko je bil z njo, in ki jih doživlja tudi še sedaj. 

​Bekim Sejranović pri podajanju svoje zgodbe ni nikoli sentimentalen, niti se ne boji, da bi se v njegovih likih kdo prepoznal, temveč je boleče iskren ter brezkompromisen do sebe in drugih. V njegovem podajanju zgodbe je včasih ironičen, včasih tragičen, a nikoli ne zapade v samopomilovanje in patetiko. Vanjo vplete tudi svoje najdražje knjižne junake - Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna ter Mister Noja - ter nekaj globokih uvidov o smislu življenja, absurdnosti sveta in neizbežnosti smrti. Ob tem se spretno in kar mimogrede dotakne posledic, ki jih je razpad Jugoslavije prinesel prebivalcem ob Savi, nacionalizma na Norveškem ter birokratskih postopkov pri selitvi v to severnoevropsko deželo, ki jih je doživel sam in njegovi prijatelji.

Nekako se mi ne bi zdelo prav, če bi zgodba potekala časovno-linearno. Kar prav je, da skoznjo plujemo počasi, celo leno, kot je len tok Save v njenem najširšem delu. Hkrati pa nas - podobno kot Bekima & Co. ves čas odnaša v stranske (že prej napisane in samo vstavljene) zgodbe, v katerih srečujemo najrazličnejše zanimive like, ki jih avtor vplete v potovanje/življenje. A kot pravi avtor, je reka tudi alegorija življenja: po njej "plujemo v daljne dežele, da bi spoznali sebe. Odhajamo, da bi se vračali. Rojevamo se, da bi umrli."

---

Bekim Sejranović: Tvoj sin Huckleberry Finn

• Obseg/št. strani: 323
• Datum izida: 04.04.2018
• Jezik: slovenski
• Vezava: mehka
• ISBN/EAN: 9789617033250
• Založba: Založba Primus, d.o.o.
• Prevajalec: Aljoša Rovan
• Zbirka: Tokovi