Žled kot metafora za človeško zlo

Ne zgodi se pogosto, da ena založba skoraj istočasno izda dve knjigi istega avtorja. Še manjkrat pa se zgodi, da bi isti avtor hkrati izdal slikanico za otroke in zbirko pesmi za odrasle. A tokrat je za tak poseben dogodek poskrbela Mladinska knjiga, pri kateri sta v razmiku slabega meseca dni izšli dve knjigi neumorne ustvarjalke Svetlane Makarovič, in sicer slikanica Korenčkov palček, ki jo je ilustrirala Maja Kastelic, in zbirka haikujev Zima vezilja, ki jo je z risbami opremil slikar Andrej Brumen Čop. 

Korenčkov palček bo prišel na vrsto v enem od naslednjih postov, saj si zasluži svojo zgodbo. Tokrat pa nekaj o čisto sveži in prav posebni pesniški zbirki, s katero nas je Svetlana Makarovič s svojo izrazno močjo in karizmo znova presenetila.

Po skoraj dveh desetletjih je ena najprepoznavnejših slovenskih ustvarjalk spet začutila notranji vzgib, da v verze prelije občutja, ki so se ji porodila ob številnih nepravičnostih in zmotah vsakdanjega sveta in sodobnega človeka. Pod skupnim naslovom Zima vezilja je tako nastala zbirka 45 haikujev, katerih osrednja tema je zlo, ki ga človek prinaša svetu. V te kratke, skrajno zgoščene prikaze trenutkov iz narave, ki se povezujejo z dogajanji v človekovi notranjosti, Svetlana Makarovič vpleta elemente iz ljudskih in partizanskih pesmi, iz banalnih tekstov in napitnic, ne izogne pa se niti motivom beguncev in naraščajoče revščine v Sloveniji.​

Ledena sveča.
Na konici sončni sij.
​Potlej se zjoče.

Čeprav se je s haikuji spopadla prvič, se zdi, da so idealna pesniška oblika za njeno razmišljanje. S svojo kratko, v le nekaj besedah in verzih povedano zgodbo te Svetlanini haikuji prisilijo, da se popolnoma ustaviš in ponotranjiš podobe, ki jih prikazuje. Haikuji so tako močni, da ob njih ne moreš ostati ravnodušen. Njene temne in obupa polne slike te zbodejo in zarežejo globoko v tvoje misli in čustva, da zakrvaviš, a nisi sposoben krika. Da najprej onemiš in okameniš, nato pa te, kot pravi Pavle Urankar, likovni urednik Mladinske knjige, ”poženejo, da se boriš in ti pokažejo pot naprej."

Foto: urednica Irena Matko Lukan, slikar Andrej Brumen Čop, pisateljica Svetlana Makarovič, ilustratorka Maja Kastelic in urednik Pavle Urankar na predstavitvi knjig Zima vezilja in Korenčkov palček.

Knjigo spremljajo risbe enega najbolj prepoznavnih imen sodobne slovenske likovne umetnosti - akademskega slikarja Andreja Brumna Čopa. Na prošnjo avtorice naj bi Brumen Čop v risbi ujel žled, kar mu je nedvomno uspelo. Na novinarski konferenci je povedal, da so risbe nastajale organsko - sam je doživel žled in se nanj čustveno odzval. Pri ustvarjanju risb se je popolnoma prepustil svoji domišljiji, ki ga je odnesla, "kot da bi se sam spremenil v ta žled". Po njegovem mnenju pri tej knjigi ni šlo za sodelovanje med pesnico in slikarjem, ampak za srečanje dveh izraznih jezikov, saj risba ni tam, da bi dopolnjevala besedilo, ampak koeksistira ob besedilu kot samostojen izraz. Kot pravi Pavle Urankar: "Med risbo in haikuji nastane prazen prostor, ki je neupovedljiv in neilustrativen, a ustvarja prostor za imaginarno".
Če nas že ne zmrazi ob besedah, ki nam jih govorijo haikuji, se bomo ob pogledu na Brumen Čopove na prvi pogled preproste risbe resnično počutili, kot da smo sami veja, ujeta v ledeni oklep, led pa tisto, kar nas potiska stran od življenja v sovraštvo, bolečino, odtujenost in brezbrižnost. Je v nas še toliko življenjske moči, da bomo zmogli s sočutjem, ljubeznijo in medčloveško toplino staliti ta ledeni oklep?

Knjiga Zima vezilja je čudovit literarni izdelek, ki v nas zbudi Človeka. Ob njej se zavemo svoje majhnosti, ranljivosti in nenazadnje tudi minljivosti. 
​

Svetlana Makarovič: Zima vezilja

• Obseg/št. strani: 64
• Datum Izida: 02.12.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: Trda
• Založba: Mladinska knjiga Založba