Valentinovo

Danes je zame čisto običajno jutro. V raztegnjeni ofucani trenirki bom sedela ob kuhinjski mizi in v rokah pestovala skodelico tople kave. S planerjem na eni in knjigo na drugi strani bom plula med brzicami obveznosti in željo po potapljanju v tuje svetove. Dokler me na vratih ne bo pozdravil ljubljen obraz - z nasmehom in iskreno izraženim dobro jutro in poljubom na lice.

Ne praznujem valentinovega. Niti ne pričakujem kakšnega posebnega darila danes. Valentinovo se mi zdi čisto precenjeno. Pa ne zato, ker mi ljubezen nič ne pomeni, ali ker mi ​ne bi bilo všeč dobiti darila. Temveč enostavno zato, ker je zame valentinovo vsak dan.

Vsak dan sem hvaležna za nežne dotike, poljube, spodbudno besedo, nasmeh - naj bo to od njega, od oseb, ki me imajo rade, ali tiste, ki jih namenim sama sebi, ko se pogledam v ogledalo in si zaželim dober dan, ali ko se nasmehnem mimoidočemu na ulici in mu s tem polepšam dan. To so tista drobna darila, ki odtehtajo vse vrtnice, bonbonjere, parfume in drage večerje. To so tisti mali trenutki, ki si jih bomo zapomnili za vedno. Ko odpremo srce in pokažemo svojo pravo naravo.

Zato od mene ne boste dobili nasveta, kaj kupiti boljši polovici na ta “praznik ljubezni”, temveč le skromen nasvet: končno se mu/ji enkrat iskreno zazrite v oči, objemite ga/jo in mu/ji iz srca povejte, kaj vam pomeni, zakaj ne morete brez njega/nje in kaj bi vse še radi, da doživita skupaj. Naj ne bodo to puhlice, ki jih slišite prek družbenih medijih, naj pride iz srca.