Že tretjič sedim za računalnikom in skušam zapisati svoje misli o mladinskem romanu 35 kil upanja francoske avtorice Anne Gavalda. Vsakič, ko se poglobim v usodo glavnega junaka, začnem jokati, ker ... ne vem, zakaj ... ker me po eni strani boli, kako trinajstletni Grégoire v svoji družini, pa tudi v šoli - med učitelji in sošolci - ni viden in slišan, po drugi strani pa zaradi sreče, ki sem jo začutila ob dedkovi neizmerni veri in upanju, ki ju polaga v svojega vnuka - nit, ki jo tketa s svojim odnosom pa je vse močnejša in tudi nalezljiva.
Biti najstnik je že samo po sebi težko. Soočati se moraš s svojimi telesnimi spremembami, hormoni divjajo, predvsem pa te nihče ne razume. Še posebej pa ne starši, ki se bolj kot s tabo ukvarjajo z medsebojnimi spori. Sovražiš ju! Sovražiš vse! Od vsega pa še najbolj sovražiš šolo. In to od prvega dne, ko si stopil vanjo. To je življenje trinajstletnega Grégoirea, glavnega junaka zgodbe 35 kil upanja.
"Doma je bila še naprej kriza. Še bolj bučna in mučna kot običajno. Junij se je končeval, z novim šolskim letom pa me niso hoteli vzeti na nobeno šolo. Starša sta si pulila lase, in se prepirala. Bilo je neznosno.. Vsak dan sem se bolj in bolj pogrezal vase in postajal vedno manjši. Mislil sem si, da se bodo, če postanem čisto majhen, počasi pozabili name. Mogoče bom izginil in in bodo tako z mano izginile tudi moje skrbi."
Šola je nekaj, kar Grégoirea spravlja v globoko stisko. Ne gre samo za to, da se mu ne bi dalo hoditi v šolo, da bi bil len, da bi imel težave z učenjem, temveč, da mu že samo ob misli na šolo postane slabo, stiska ga v želodcu, zaradi česar ne more jesti, v družbi sošolcev se ne znajde, od odraslih pa nihče ne opazi njegove stiske, strahu, odpora. Zdi se, da je vrti v začaranem krogu: manj, kot se uči, bolj sovraži šolo, in bolj kot jo sovraži, manj se uči. Pomiri se šele, ko se popoldne vrne v svojo sobo. Poleg tega nima prijateljev, h katerim bi se lahko obrnil po pomoč, nasvet, zaupen pogovor. Edinega razumevajočega najde v dedku, ki v fantu prepozna strast po ustvarjanju, sestavljanju strojev, izdelovanju raznoraznih uporabnih stvari in mu da na voljo svojo delavnico, ki se Grégoireju zdi pravo malo kraljestvo in kjer se počuti zares doma.
Prav dedkova kritika, da naj se neha smiliti sam sebi in se postavi zase in da naj nekaj naredi za svojo srečo, je tisti nasvet, ki ga Grégoire potrebuje. Čeprav v tistem trenutku ne ve, kje in kako naj se loti iskanja svoje sreče in se zdi, da gre življenje le še bolj navzdol, saj ga poleg vsega še izključijo iz šole, starša pa ga uporabljata za osrednjo temo svojih sporov, mu ravno dnevi, ki jih preživi doma pomagajo, da starša opazita njegovo nadarjenost za reševanje tehničnih izzivov. Zdi se, da ga takrat prvič zares vidita v njegovi popolnosti: začenjata razumeti njegov odpor do šole, skupaj se pogovorijo se o njegovih življenjskih ciljih in pričakovanjih. Postavita ga na realna tla, kar se tiče samostojnega življenja in kariere, a Grégoire se zdi zadovoljen, da ta ga končno opazila. Še mora krepiti svojo voljo in držati močno vero, da se bo vse izšlo po njegovih željah. Ugotovi, da mora nehati sanjariti, temveč se odločno postaviti zase in svojo prihodnost. Ob menjavi šole izbere šolo, ki je daleč od doma - da bo lahko zadihal brez staršev in spet našel samega sebe, in ta šola ima vse to, kar si želi: otrokom omogoča razvijati svoje spretnosti in talente. Ne bom rekla, da je Grégoire novo šolo izdeloval s fantastičnim uspehom, je pa uspel premagati zadržke pred njo. K temu mu je predvsem pomagalo dejstvo, da je imel vso podporo učiteljev in sošolcev, opazili so ne samo njegove talente in ga pri razvijanju le-teh spodbujali in nagrajevali, videli so ga kot celoto, kot osebnost, sprejemajo ga z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi, tak, kot je, jim je všeč in ga imajo radi. To ga zeo spremeni: nič več ni zadržan, tih, vase potegnjen najstnik, ki ga nihče ne razume, ki se boji lastne sence, temveč se uspe dvigniti nad lastne omejitve, strahove, prepričanja, pridobiti na samozavedanju in samozavesti. Veliko pomoč pri tem mu je predvsem neizmerna dedkova vera vanj. Ko na koncu dedek hudo zboli, se Grégoire zboji, da se bo z njegovo boleznijo pretrgala magična nit, ki ju povezuje, zato vero, ki jo je dedek ves čas polagal vanj, v ključnem trenutku vrne: "Ostala sta le še dva vozla. Pljunil sem v eno dlan, potem v drugo. "Dedi Léon, tu sem, poglej! Pošiljam ti svojo moč. Pošiljam ti svojo voljo. Vzemi jo, na, vzemi! Ti jo potrebuješ. Ko sem potreboval tvoje znanje, si mi ga poslal, jaz ti zdaj pošiljam vse, kar imama: svojo mladost, pogum, dih, trmaste mišice. Vzemi jih, dedi Léon! Vse to vzemi ... lepo te prosim!"
Grégoirejeva usoda se me je res globoko dotaknila. Ves čas branja sem se spraševala, kaj starši in učitelji delamo svojim otrokom, ko vanje polagamo svoja pričakovanja, upe, kaj bodo postali, kako uspešni bodo, kako bodo živeli, v kakšne posameznike se bodo razvili, da pri tem pozabljamo na najpomembnejše: da so popolni že zdaj - taki, kot so. Da na koncu dneva niso pomembne ocene, temveč nasmeh na ustih in čista radost, ki sije iz njihovih oči, ko nam pripovedujejo, da jim je uspelo nekaj, kar jim je dragoceno in za kar si že dolgo prizadevajo. Kajti življenje niso ocene, niso nagrade in pokali, ni količina informacij, ki jo je otrok sposoben sprejeti in predelati, življenje so medsebojni odnosi, je sočutje, solidarnost, medsebojno spoštovanje, pomoč - vse to ima človek vgrajeno v svoj DNK - bomo te lastnosti pri svojih otrocih krepili, ali jih bomo z ustrahovanjem s kaznimi, odvzemanjem svobodne volje, krojenjem njihovih misli in vedenj ugasnili?
Kako dobro poznate svoje otroke? Kolikokrat jim zares prisluhnete v tem hitrem vsakdanu? Jim zaupate? Vam je bolj pomembno, da so odkljukane vse obveznosti, ali da otrok v njih uživa? Je uspešnost v šoli res pogoj za prihodnjo srečo in uspeh v življenju? Kolikokrat pa jih vprašate, kaj si želijo sami? So srečni? In če niso: kaj za to, da bi bili, potrebujejo? Otroci ne potrebujejo veliko, potrebujejo pa nas, da smo ob njih, da smo njihova opora in spodbuda, ko odkrivajo svet, in rama za jokanje, ko se vanj spotaknejo. Da verjamemo vanje, ne glede na to, kako nore ideje se jim pletejo v glavah. In ko bomo mi verjeli vanje, ko jih bomo videli kot osebnosti s svojimi potrebami in željami, takrat ne bo treba prisile in kazni, da nam bodo sledili.
Anna Gavalda: 35 KIL UPANJA
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|