 Roman Bron in Sončnica je eden najboljših romanov za otroke, kar sem jih brala zadnje čase. Čeprav gre na prvi pogled za preprost roman o odraščanju dveh otrok, se z njim Cao pokloni človeku, njegovi neusahljivi zmožnosti preživetja, njegovi solidarnosti, srčnosti in iskreni ljubezni do sočloveka. Če resnično želite, da bodo vaši otroci državljani sveta, jim podarite to knjigo. Branje romana za otroke kitajskega pisatelja Caa Wenxuana Bron in Sončnica se včasih zdi, kot bi v sončnem spomladanskem dnevu zleknjen v čolniču lebdel na veliki reki, ki se počasi vije po neskončni ravnini, ki ji ni videti ne konca ne kraja. Na eni strani lirični opisi pokrajine nekje v centralni Aziji, na drugi žuborenje otroških glasov kot tiha spokojnost žuborenja reke, ob njih pa kot šelestenje trsja v vetru zamahi pridnih kitajskih kmetov, ki si skušajo v težkih razmerah pridelati uboren košček kruha. V takem okolju odraščata mala prijatelja - nemi Bron in radoživa Sončnica. Že uvodoma se zdi, da sta duhovno močno povezana, saj sta se sposobna dolge ure igrati v tišini, vsak na svojem bregu široke reke. Ko Sončnica po nesrečnem pripetljaju ostane brez očeta, jima usoda stopi naproti - posvoji jo Bronova družina in tako postaneta brat in sestra. Kljub svoji hibi Bron požrtvovalno skrbi za Sončnico, ona pa mu vrača z nežnostmi in zaupljivostmi. Z njim ob strani Sončnica preživi poplave, lakoto in požar, saj ima ob sebi vedno Brona in Bron je vedno ob Sončnici - je naključje, da je Sončničin oče zaslovel prav z bronastimi sončnicami? Zaradi njene srčnosti in topline kmalu deklico posvoji kar cela vas. Kljub temu da njena nova družina živi v zelo revnih okoliščinah, si zadajo cilj, da bodo za deklico dobro skrbeli, zato bi si rajši sami trgali od ust, kot da bi ona čutila pomanjkanje. Oba - tako Bron kot Sončnica - jim s svojo srčnostjo in predanostjo družini, pa tudi z nenapisanim občutkom hvaležnosti pri tem po svojih močeh pomagata. A naj si še tako trudijo, jim načrte pokvari oblast, ki na krut način pretrga tesno vez, ki se je stkala med malima prijateljema. Knjige ne odlikujejo le čudoviti opisi narave, ampak tudi globoka človečnost. Moč, ki jo Cao pripisuje medsebojnemu sodelovanju in solidarnosti med člani skupnosti, zmore premagati tako sile narave kot neracionalne odločitve politike. Zavedajo se, da lahko preživijo le kot eden. Res da vaščane Damajidija pesti pomanjkanje, ki ga še povečujejo naravne nesreče - kobilice, poplave, suša, vendar kljub temu v sebi ohranjajo Človeka z veliko začetnico - z vsem srcem skušajo iz svoje sredine, tudi pri svojih otrocih, izločiti pohlep, škodoželjnost, ljubosumje, zamere. In to je tisto, kar dela roman Bron in Sončnica tako velik. Sončnice so bile kot živa bitja z lastnimi čustvi, z lastnim življenjem in mislimi. Z obrazom so venomer sledile svojemu božanstvu - soncu. Bile so njegovi otroci. Ves dan so mu tiho sledile s komaj opaznimi premiki, zaznamovanimi z neizrečeno ljubeznijo in vdanostjo. Otroški roman Bron in Sončnica nam prinaša neprecenljiv vpogled iz enega najtežjih zgodovinskih obdobij sodobne Kitajske v čas kulturne revolucije, ki je potekala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Je drzen in vsaj otrokom odkrije neznano plat Kitajske, ki se nas dotakne. Čeprav je na nek način to zgodovinski roman, je nekako tudi brezčasen. Cao, ki je v knjigi verjetno črpal navdih tudi iz lastnih življenjskih izkušenj, bralcu ne prizanaša, a zna gola dejstva tako tenkočutno zapakirati v bolj kot ne sanjavo podobo kitajskega podeželja, pa vseeno nezmotljivo začutimo zgodovinske okoliščine, v katerih sta odraščala glavna protagonista. Sončnica, ki sicer pripada meščanskemu razredu, se na revnem podeželju znajde izključno zaradi tega, ker je njen oče postal za oblast disident, ki ga je treba v skladu z delovanjem političnega gibanja s prisilnim delom prevzgojiti v tako imenovani šoli za kadre, v katerih so prevzgajali intelektualce in uradnike iz bližnjih in daljnjih mest. Roman odslikava tudi druge družbene okoliščine takratnega življenja: šolstvo in zdravstvo sta bila dosegljiva le premožnejšim slojem prebivalstva, ob naravnih nesrečah so prebivalci na podeželju zaman čakali na pomoč države ali pa je ta prišla prepozno, krutost, s katero so bili kmetje nemočno prepuščeni silam narave, njihov boj za preživetje ... Cao je mojster tudi v tem, da zgodovinska dejstva na prav čuten in liričen način zavije v kopreno nežnih čustev, ki brstijo vsepovsod - iz narave in mladih duš. Cao Wenxuan je za svoje življenjsko delo leta 2016 prejel nagrado Hans Christian Andersen. Če bi bilo po moje, bi ga lahko predlagali tudi za Nobelovo nagrado za mir. Cao Wenxuan: Bron in Sončnica
2 Comments
|
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|