Roman Bron in Sončnica je eden najboljših romanov za otroke, kar sem jih brala zadnje čase. Čeprav gre na prvi pogled za preprost roman o odraščanju dveh otrok, se z njim Cao pokloni človeku, njegovi neusahljivi zmožnosti preživetja, njegovi solidarnosti, srčnosti in iskreni ljubezni do sočloveka.  ​

Če resnično želite, da bodo vaši otroci državljani sveta, jim podarite to knjigo.

Za nas, zdrave, se zdi, kot bi bili avtisti z nekega drugega planeta, zato jih ne zmoremo doumeti, zato nas vse te njihove čudne navade begajo in plašijo, da ne znamo pristopiti in vzpostaviti stik. Zato se jim raje izogibamo in jih odrivamo iz našega vidnega polja, kot da bi jim dali priložnost, skušali razumeti motivacije za njihova dejanja in čustva in jih sprejeli take, kot so.

A 13-letni avtist Naoki Higašida, ki je napisal čudovito - čustveno in odkrito - delo Zakaj skačem, v katerem je opisal čustveno in fizično doživljanje oseb, ki si z njim delijo usodo, pravi, da je za ljudi z avtizmom že samo življenje boj. Zato nas prosi samo to, da bodimo z njimi potrpežljivi, da jih skušajmo razumeti, da ne obupamo nad njimi in da jim stojimo ob strani. Mislim, da je to najmanj, kar lahko naredimo zanje. In za nas same. Verjamem namreč, da bomo s strpnejšim in bolj razumevajočim pristopom k razumevanju raznolikosti ljudi, vsi lahko prispevali k boljšemu življenju na tem modrem planetu.

Pri današnjih dveh knjigah sem se s težkim srcem odločila, v katero kategorijo naj ju spravim - med literaturo za mlade ali za odrasle bralce, kajti Toon Tellegen nagovarja prav vse. Tudi ne moremo reči, ali ga bolj častijo otroci ali odrasli, pa čeprav se njegovih zgodb drži prav resnoben ton.

Toon Tellegen je konec letošnjega januarja ponovno obiskal Slovenijo. O naši deželi pravi, da ima z njo prav posebno razmerje, zato se k nam tudi tako rad vrača. Zanimivo je, da sta okrog njegovega tokratnega obiska pri nas izšli kar dve knjigi, in sicer: Sredi noči pri založbi Miš ter Čriček in njegov temačni občutek pri založbi Mladinska knjiga.

Založba Zala tudi v letošnjem letu dokazuje, da je ena vodilnih slovenskih založb pri izdajanju kakovostne literature za otroke in mladino. To nenazadnje dokazuje tudi bogata bera zlatih hrušk, nagrad za kakovostno otroško in mladinsko literaturo, ki jih podeljuje Mestna knjižnica Ljubljana.

​Ena takih je vsekakor tudi zanimiva pravljica o medvedu, ki išče samega sebe.

Zbirka Odisej je po mojem mnenju ena najboljših zbirk za najstnike, kar jih izhaja pri nas. Prinaša čtiva, ki se s posebno občutljivostjo lotevajo zapletenih vprašanj človekovega sobivanja in pomagajo najstnikom krmariti mimo čeri, ki jim jih življenje postavlja na pot. Vesela sem, da je eno pomembnejših meril urednikov zbirke kakovost besedila, ne omejujejo pa se pri izbiri tem, ki jih knjige obravnavajo. Tako v zbirki Odisej najdemo knjige, ki obravnavajo odraščanje in iskanje identitete, soočanje s prvo ljubeznijo, vprašanja spolnosti in spolne usmerjenosti, osebne stiske, samomor, motnje hranjenja, begunsko problematiko, rasizem, nasilje, odraščanje v socialno ogroženi družini in totalitarnem sistemu in še in še ... skratka teme, s katerimi se danes soočajo mladi.

Roman Shermana Alexia Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom pa je poseben po tem, da v sebi skriva dobršen del zgoraj naštetih vsebin.

Skrivnostna pravljica v verzih Irijam in Jonibe je presenetljivo odkritje letošnjega leta. Najprej je moj pogled pritegnila globoka rdeča barva naslovnice, ki v istem hipu izkazuje tako neskončno ljubezen kot neutolažljivo bolečino. Ta se nato nadaljuje tudi na notranjih ilustracijah. Verzi pesmi pa so vse prej kot lahko razumljivi. Pesnitev v sebi skriva neskončno število plasti, ki se ti ob vsakokratnem branju znova in znova razkrivajo vsakič na drug način.

Ponoči, ko vse spi, se vsi naši strahovi zdijo še večji, še bolj črni, še strašnejši. A ko sedem minut čez polnoč prevzamejo obliko starega drevesa, potrkajo na vrata in spregovorijo, bi tudi najpogumnejšim odraslim zaledenela kri. Kaj pa, če se to zgodi le nemočnemu otroku, ki neprostovoljno na svoja ramena prevzame težo skrbi odraslega, kot se je to zgodilo trinajstletnemu Conorju O'Malleyu v romanu Sedem minut čez polnoč? ​

Ne poznam mladostnika, ki se mu ne bi slovenščina zamerila v srednji šoli, če že ni prej obupal nad njo. Kar je v bistvu zelo žalostno. Namesto, da bi se mladi navduševali nad žlahtnostjo maternega jezika in namesto, da bi iz njih seval ponos, da lahko v svojem jeziku izražajo misli, oblikujejo besedila in izbirajo iz bogate zakladnice domače literature, jim je to malo mar. A za to je lahko le en vzrok: jezika jim ne znamo predstaviti na njim primeren način. Še danes ne razumem, zakaj so nas vsi učitelji ves čas spraševali, kaj je hotel pesnik s pesmijo povedati, nikoli pa, kaj si sami mislimo o njej, kako jo občutimo, nas na kaj spominja. ​