 Mednarodni dan redkih bolezni je danes. Dan, ki nas opominja na to, da so med nami ljudje, ki so drugačni, imajo drugačne potrebe in življenjske izkušnje. Med njimi je največ otrok. A vsem je skupno to, da nam je pomembno biti sprejet in ljubljen. Zato se ozrite okrog sebe in jim podajte roko. Naj vsaj danes začutijo, da nam je mar. Zato je danes tudi odličen dan, da v roke vzamemo čudovito levjesrčno trilogijo Čudo. Odprla nam bo oči, da si vsak izmed nas - ne glede na zunanji izgled - želi le eno: biti sprejet tak, kakršen je. Priznajmo si: vsak od nas želi biti priljubljen, popularen, sprejet. Zato delamo selfije, se postavljamo z dosežki, avanturami, a tudi s popolnim izgledom in enoumjem, da je lepo le tisto, kar vidimo na ekranih. Vse, kar je drugačno, "poškodovano", "obtolčeno", "zlomljeno", "pokvarjeno", pa skrivamo in zanikamo, mu odrekamo obstoj ali pa samo zamižimo in zatisnemo ušesa, in upamo, da bi šlo mimo. Ampak smrt, bolezen, duševne stiske ne odidejo same od sebe le zato, ker si mi tako želimo. Tako kot vedno bodo med nami prisotni ljudje, ki se razlikujejo od nas, ki potrebujejo vsaj naš nasmeh, pogled, topel stisk roke. Ampak naj zunanji izgled ne določa, kako se vedemo do njih. Odprimo srce in jih spustimo vanj. Naj empatija, sočutje in sprejemanje postanejo naše vodilo. Pred nekaj dnevi sem prebrala čudovit zapis učiteljice Nine Jelen v Časorisu, v katerem nagovarja otroke k prijaznosti. Pravi, da o tem, kako smo prijazni odločajo trije dejavniki: nekaj jo prinesemo s seboj na svet, nekaj nam je predajo starši s svojim zgledom, a najpomembnejša je tista, za katero se odločimo sami. In to je tudi sporočilo trilogije Čudo. Čudo namreč ni le zgodba o dečku z deformiranim obrazom. Je zgodba slehernega od nas. Sooči nas z najrazličnejšimi čustvenimi odzivi, ki se porodijo v nas, ko se srečamo z drugačnostjo: od pomilovanja, sočutja, pokroviteljstva, sprejemanja, do gnusa, sovraštva, zlobe, ljubosumja. Odkrije naš odsev v ogledalu: kdo smo, ko trčimo ob drugačnost, kako reagiramo, ko nam nekdo, ki se razlikuje od nas, prekriža pot. A hkrati nam pokaže, da ima vsak od nas priložnost in zmožnost, da svoje odločitve spremeni, če le tako sam hoče.  Septembrska maksima gospoda Browna: ko moraš izbirati, ali boš ravnal pravilno ali prijazno, izberi prijazno." August - Auggie Pullman bi bil čisto običajen desetletni fantič - navihan, nadebuden, radoveden, poln življenjske energije in upanja za prihodnost, če ne bi bilže od rojstva zaznamovan z boleznimi in še posebej s hudo deformacijo obraza, ki so jo s številnimi operacijami skušali omiliti in Auggiju omogočiti koliko toliko dostojno življenje. Zato ga je do sedaj doma šolala mama, ko pa je presegel njene učiteljske zmožnosti, so se odločili, da ga vpišejo v šolo. Auggie, ki mu je bilo do tega trenutka prihranjeno soočenje z realnostjo, se sicer zaveda, da zna vstop v šolo prinesti določene neprijetnosti, a se preveč veseli novih učiteljev, prijateljev in konec koncev tudi določene svobode, da se z njimi ne obremenjuje. A pristanek je trd in boleč. Auggie spozna, da znajo biti otroci v šoli kruti in zlobni, a znajo tudi pozitivno presenetiti. A bolj ko otroci spoznavajo Auggija, manj se ga bojijo, bolj ga sprejemajo. Predvsem pa je pomembno, da so se pripravljeni učiti koncepte moralnega kompasa - kaj je prav in kaj ne, in imajo pri tem močno podporo učiteljev. Še posebej dobro protiutež dogajanju v šoli predstavljajo opisi odnosov znotraj članov družine, ki je do njegovega vstopa v šolo živela izključno zanj. Izstopa še posebej žalosten glas njegove sestre Olivie, ki se zaradi brata pogosto znajde na stranskem tiru. Celotno zgodbo si preberite sami, za celovitejši vpogled v zakulisje šolskega leta, ko je Auggie vstopil na Beecherjevo osnovno šolo, pa si preberite še drugi dve zgodbi, in sicer Julianovo in Charlottino. Julian s prihodom Auggija na šolo izgubi primat najbolj priljubljenega mulca v petem razredu. Če se je prej vse vrtelo okrog njega, se zdaj okrog Auggija. "Tisti trenutek, ko se je prikazal, stvari niso bile več take kot prej. Vseje bilo čisto navadno. Zdaj je pa cela štala." pravi v uvodu. In tako mu napove vojno. Svoj prestol želi nazaj. A pri tem ga ne žene toliko sovraštvo, kot strah pred Auggijevo drugačnostjo. Strah ga hromi in mu povzroča nočne more. Zdi se mu, da bo svoj strah premagal le tako, da bo s šole odstranil Auggija. Zato mu začne nagajati z raznimi nesramnostmi, ki kulminirajo v odkriti grožnji s smrtjo. Njegova dejanja na nek način podpirajo tudi njegovi starši, ki ga ščitijo in opravičujejo njegovo vedenje. In ko ne uspejo s šole odstraniti Auggija, se odločijo, da bodo prepisali Juliana.  "Ampak to je fora strahu. Ne moreš ga nadzorovati. Ko se prestrašiš, se prestrašiš. In ko se prestrašiš, se prestrašiš. In ko si prestrašen, se vse zdi strašnejše, kot bi bilo sicer - celo stvari, ki niso strašne. Vse, kar te prestraši, se nekako zdriza v orjaški občutek groze. Kot bi bil prekrit z odejo strahu, odeja pa je iz zdrobljenega stekla, pasjih kakcev, mezečega gnoja in krvavih zombijevskih mozoljev." Dodaten poraz za Juliana pomeni tudi dejstvo, da se proti njemu obrnejo tudi najboljši prijatelji. Šele ko spozna, da je ostal sam, začne razmišljati o svojem vedenju. A svojo zmoto je sposoben uvideti šele, ko mu babica pove svojo življenjsko zgodbo. Šele takrat ga prešine, da je včasih dobro začeti znova in tudi da ima možnost popraviti svojo napako. Charlotina zgodba je v tej trilogiji nekoliko drugačna. Če se Jullianova zgodba vrti okrog spopadanja s strahom pred drugačnostjo, se njena zgodba vrti okrog iskanja lastnega mesta v družbi. Čeprav jo gospod Rittman v začetku leta imenuje za Auggijevo vpeljevalno prijateljico in se zato zdi, da bo njena vloga v Auggiijevi zgodbi precej večja, se njena zgodba vrti predvsem okrog tega, kako se znajti med pripadnostjo določeni skupini in ohranitvijo osebne integritete. Charlotte že od malega odrašča v povsem drugačni družini. Če so Julianovi starši tekmovalni in kar nekoliko oblastni, Charlotini deklico spodbujajo k empatiji in sočutju, mar ji je za ljudi, ki so prikrajšani za dostojno življenje. Zato sama tudi nima težav s sprejetjem Auggija. A vendar ne postane njegova prijateljica, niti se ne druži z njimi, v sporih med posameznimi skupinami otrok vedno skuša na vsak način ostati nevtralna, a hkrati si globoko v sebi želi biti sprejeta v skupino priljubljenih. Ko pa avdicija in vaje za plesni nastop nepričakovano združijo dekleta treh taborov - Ximene iz tabora priljubljenih, Summer iz tabora Auggie in Charlotte iz tabora pridnih - se zdi, da je usoda poskrbela, da se bo Charlotti uspelo prebiti med najpriljubljenejše. A kmalu spozna, da tudi najbolj priljubljena dekleta niso popolna - da imajo poleg svojih dobrih lastnosti (ki so ponavadi omejene na zunanji izgled) tudi svoje šibkosti in da so zato velikokrat ljubosumne na tiste, ki si želijo v njihovo družbo, pretvarjajo se, da so več kot so v resnici, zanikajo same sebe, da le ne bi bile prepoznane kot šibke in bi s tem izpadle iz igre. To pa je nekaj, česar Charlotte ni pripravljena storiti.  Prijaznost je prvi korak pri dobroti." Čeprav ji za trenutek vseeno uspe pritegniti pozornost najpriljubljenejše deklice med petarčki, Ximene, se zato Charlotte ne slepi, da se bo po plesnem nastopu kaj spremenilo. Deklice se vrnejo v svoje skupine, njuno skupno druženje pa ostane skrivnost - kot neke vrste "popotovanje, za katerega drugi ne vedo." In verjamem ji, ko pravi, da ji tako čisto ustreza. Vendar "nekatera prijateljstva so pač taka. Mogoče so taka celo najboljša prijateljstva. Vezi ostanejo. Samo nevidne so golemu očesu." A največja zmagovalka knjige ni Charlotte, ki ji kljub slalomiranju med interesi različnih skupin in iskanjem svojega mesta v njih, s pomočjo prijaznosti uspe ohraniti lasten jaz. Največja zmagovalka je po moje Ximena, ki se po spoznanju, kakšen vtis je naredila na druge, zamisli nad svojim vedenjem in se iz vase zagledane najstnice počasi a zanesljivo spreminja v prijazno dekletce, ki mu je mar tudi za druge in drugačne in ki zmore toliko moči, da se opraviči tistim, ki jih je prizadela. Trilogija Čudo zato ni le knjiga za najstnike, temveč knjiga, ki jo moramo obvezno prebrati tudi odrasli. Ne samo zato, da bomo s svojim vedenjem za zgled otrokom, temveč zato ker nas sprejemanje drugačnosti notranje bogati, naša srčnost in sprejemanje pa prinašata upanje, da bo svet le s takim vedenjem lahko spet lepši in nekoliko prijaznejši. Hvala založbi Ocean za recenzijske izvode. R. J. Palacio: ČUDO, JULIANOVA ZGODBA, CHARLOTTINA ZGODBA
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|