 Resnično zanimivo se mi zdi, da se zadnje čase na mojem bralnem seznamu znajde toliko knjig, ki govorijo o drevesih in njihovem vplivu na človeštvo. Ampak prav vsaka od njih je bila na svoj poseben način lepa, pretresljiva in poučna. In vsaka od njih me je naučila, da moram biti pred Naravo in Življenjem ponižna, hvaležna in spoštljiva. Nič drugače ni bilo pri branju čudovite zgodbe Drevo želja, ameriške avtorice Katherine Applegate. Če se slučajno na posebej srečen dan znajdeš blizu drevesa, ki je videti posebej prijazno, ti ne bo škodilo, če prisluhneš. Takole se konča drobna knjižica na sliki, ki me je presunila s svojo lepoto takoj, ko sem jo vzela v roke. Že ilustracija priznane slovenske avtorice Alenke Sottler na naslovnici je hkrati tako krhka in tako močna, da se je dotaknila moje duše. Strmela sem v to malo deklico, sedečo v krošnji mogočnega hrasta, tako majhno kot seme drevesa, ko pade na gozdna tla. A drevo na njej je vsemogočno, skoraj nepremagljivo, hkrati pa jo nežno varuje in ščiti, kot daje zavetje številnim živim bitjem, ki živijo v njegovih duplinah in vejah. Z zlatimi črkami zapisani naslov se zdi, kot bi ga vrezali v skorjo drevesa, a ne da bi ga poškodovali, temveč da bi mu vdihnili nekaj čarobnega. Posebno presenečenje v notranjosti so vinjete želodov, ki uvajajo vsako poglavje. Zdijo se kot semena, ki jih avtorica seje v naša srca, ga budi, da spet začutimo, kaj je v našem življenju dejansko pomembno: prijateljstvo, povezanost, sprejetost, solidarnost skupnosti, empatija. In kroženje energije, ki se ji reče Življenje, med vsemi nami, naravo in človeštvom. Preprosto čudovito. Ko sem knjigo odprla pa me je tako toplo pobožala tudi zgodba, ki se skriva za tem prelepim ovitkom. Zgodba o dvestoletnem hrastu, ki molče opazuje, kako se spreminja svet okrog njega. Opazuje, kako se sobivajo prebivalci v njegovih vejah, ki dajejo senco kar dvema hišama, med koreninami, ki se neugnano širijo ravno tja, kjer je svoj pečat pustil človek, v duplinah mogočnega debla, ki so ravnopravšnja za vzgajanje novih rodov. Opazuje pa tudi, kako je okrog njega spreminjajo človeška življenja, odnosi med njimi, kako kratek je njihov spomin, pa tudi kako ne glede na čas v sebi ohranjajo upanje, sanje in želje, ki mu jih vsako leto zaupajo, saj ga imajo za drevo želja. A Rdeči ima tudi veliko skrivnost: zna namreč govoriti človeško, kar pa pred našo vrsto skriva, saj kot pravi: "Drevesa imamo z ljudmi nekoliko zapletene odnose. V prvem trenutku nas objemate. V naslednjem nas spremenite v mize in lesene paličice." Molči vse do takrat, ko nekdo v njegovo mogočno telo ne zareže sovraštva polne besede SPOKAJTE. Soseska, v kateri stoji Rdeči, je bila od nekdaj zaznamovana z raznolikimi jeziki, raznolikimi jedmi in običaji in je prišleke vedno prijazno sprejela. Od kod zdaj, ko se je v eno od hišk vselila družina iz muslimanske dežele, nelagodje? Kaj se je spremenilo? Koga motijo ljudje druge vere, način oblačenja, … Rdeči želi popraviti krivico, ki se jim godi, zato želi deklici Samar, ki večkrat najde zavetje ob njegovih mogočnih koreninah, izpolniti željo - poiskati ji želi prijatelja. Da bi to lahko storil, se domisli nečesa norega: spregovoril bo! Rdeči, vdan v usodo zaradi verjetnega prezgodnjega poseka, ki mu grozi, Samari ter sosedovemu fantu Stephenu pove zgodbo o tem, kako je postalo drevo želja in kaj je to pomenilo za skupnost, v kateri raste. Čeprav dejanje najprej obžaluje, na koncu ugotovi, da ni bilo vse zaman in da, ja, upanje umre zadnje. Če poskrbiš, da se drugi počutijo varne, je to imeniten način preživljanja časa." Katherine Applegate Rdečemu vdahne toliko življenja in modrosti. V njegovem razmišljanju bralec lahko poišče neverjetno veliko bivanjskih in življenjskih vprašanj, ki od njega terjajo jasne in glasne odgovore: Kdo sem? Kakšna oseba želim biti? Po čem želim, da se me spominjajo? Kaj lahko naredim za skupnost, prijatelje, sosede ...? Pa tudi: - drevesa ne potrebujejo imen, da bi se ločila med seboj: potrebo po poimenovanju stvari ima le človek in iz tega izhaja vsa njegova negativna čustva strah, sovraštvo, jeza, prepričanje v večvrednost enega nad drugim … v knjigi imajo različna imena tudi živali, a so sposobna preseči medsebojne razlike, če je od njih odvisno preživetje skupnosti. - bolj kot znaš poslušati, več se naučiš: nimamo zaman dveh ušes in le ena usta; a tudi, da smo ljudje premalo pozorni, kaj nam govori narava in kaj nam govorijo drugi; bolj kot bomo znali poslušati, bolj bomo znali sprejemati. - Lepota je v miru in milina v sprejemanju. In nikoli ne moreš biti prestar, da bi bil presenečen. - Drevesa smo na neki način srečnejša od ljudi. Le en odstotek popolnoma odraslega drvesa je dejansko živ. ... zato sem v več pogledih dejansko močnejši kot ljudje. - Koliko pa sem sam v resnici živ? Kaj me dela živega? Kaj me dela močnega? - Res je velik dar, če imaš rad to, kar si. - Če se pogledaš v ogledalo, ti je všeč, koga vidiš v njem? Ti je všeč podoba, samozavest, uspeh, pa tudi strah, jeza, razočaranje, ki ga vidiš v teh očeh? Kaj boš naredil, da boš podobi v ogledalu lahko rekel, da jo imaš rad? - V spokojnosti zatišja pred nevihto se Rdeči sprašuje, ali je dovolj storil za svet, ki ga ima rad. Dela inventuro svojih vrlin in dobrih dejanj. - Se vprašate kdaj, kaj ste dobrega naredili za svoje bližnje, prijatelje, skupnost, svet, ali ves čas zahtevate, da drugi naredijo kaj za vas? - Kako pride do prijateljstva? - otroci nam ves čas dokazujejo, da je skleniti prijateljstvo nekaj najbolj naravnega in običajnega - zakaj je potem na svetu toliko osamljenih ljudi? - Opozori tudi na pomen ohranjanja dreves za celotno življenje na svetu: s sečnjo in uničevanjem drevja izgubljajo dom številne živali, poslabša pa se tudi kakovost našega bivanja v soseskah, kjer drugače prevladujeta asfalt in beton. Res je velik dar, če imaš rad to, kar si." Včasih se mi zazdi, da bi bilo za svet najbolje, da bi ga dali v upravljanje otrokom. Vedno znova občudujem, kako znajo preseči medsebojne razlike v zunanjem videzu, barvi kože, veri, družbenem statusu …, če jim to le pustimo. Zanje je pomembno le, da se ob drugem dobro počutijo. Zanje je življenje tako preprosto: srečni so, če so zadovoljene njihove osnovne potrebe po hrani, spanju, igri in ljubečih starševskih objemih. Če bi dali svet v otroške roke, bi bil to kmalu najčudovitejši kraj za bivanje. Nič več sovraštev, nič več meja, vojn, uničevanj okolja, ta svet bi bil ustvarjen za sožitje, sobivanje, za smeh, srečo in veselje. Ta knjiga mi daje upanje, da bodo prihodnje generacije znale poskrbeti, da bo temu res tako. Nam odraslim pa ostane le, da jo tudi sami preberemo in se jim z razumevanjem in srcem tudi sami pridružimo. Založbi Ocean se zahvaljujem za recenzijski izvod. Katherine Applegate: DREVO ŽELJA
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|