 Knjige, ki pridejo k nam s Peloponeza, lahko preštejemo na prste ene roke, še posebej če govorimo o mladinski literaturi. Zato je roman 𝐆𝐨𝐫𝐢𝐥𝐚 𝐧𝐚 𝐥𝐮𝐧𝐢 grške avtorice Eléni Katsamá, ki je v prevodu Klarise Jovanovič izšel pri založbi Malinc, še toliko pomembnejši za širjenje obzorij. Pri tej knjigi se mi je po moje prvič zgodilo, da me je sicer tako navdušila, da bi o njej lahko govorila ure in ure, a tega nisem znala spraviti v neko jasno oblikovano zgodbo. To sem pravzaprav opazila že, ko sem knjigo predstavila v Facebook skupini Iz zgodbe v srce in življenje in nisem vedela, kaj konkretno naj v zgodbi izpostavim, saj se mi je zdelo vse tako pomembno, hkrati pa nisem želela odkriti preveč. In isto se mi dogaja sedaj, ko sedim tukaj pred računalnikom in skušam vse te svoje misli spraviti na "papir". Roman Gorila na luni se že začne zanimivo: "Džun sem prvič opazila šele tistega dne, ko sem zanetila požar v hiši moje matere Joáne Palmire." Ta stavek takoj vzbudi zanimanje: Kdo je Džun? Kdo zaneti požar v hiši svoje mame in zakaj? Tako spoznamo Mario, drobceno, vase zaprto najstnico, ki največ pozornosti vzbuja zaradi svojih precej na kratko postriženih las (posledice požara) in strašno grdih očal, s kot dno steklenice debelimi stekli (sošolci jo kličejo Avtobus, zaradi česar se raje kot v šolo odpravi na potep po okoliških krajih). Kot da to za nežno najstnico ne bi bilo dovolj ponižujoče, je tu še njena mama, za katero je Maria mala pošast, ki ji je treba pristriči krila tako, da se jo zapre v temno, mrzlo, vlažno klet, kjer ji družbo delajo miši in knjiga (če ji jo uspe pretihotapiti tja). Vse to je doprineslo k temu, da Maria, že tako občutljivo dekletce, postane še bolj sovražna do sebe ("Že kot otrok sem ugotovila, da je zunanji videz precenjen, toda kot je kazalo, sem do te ugotovitve prišla samo jaz."), čeprav ugotovi, da prav zaradi svojih nesrečnih očal vidi stvari jasneje od vseh drugih "(Marsikdo mi bo oporekal, dokler na svet ne bo pogledal s tujimi, torej z mojimi očmi.)". S tem pride tudi do spoznanja, da ni nič, kar se zgodi človeku, naj si bo še tako grozovito, sam slabo. In od takrat vidi lepoto na najbolj nemogočih mestih (v dlaki potepuškega psa), vidi stvari, ki sploh ne obstajajo in ki jih samo sluti. Ker sem vse slabše videla in se nisem mogla osredotočiti na nobeno reč, ne da bi ta v istem trenutku razpasla na dva, tri ali še več nejasnih delov, sem bila prepričana o naslednjem: v ljudeh in stvareh, v srcih ljudi in stvari se skriva več kot zgolj ena resnica. Človek torej ni samo človek in zagotovo ni samo to, kar se zdi, da je." Vendar Gorila na luni ni samo problemski roman, v katerem se soočimo z Mariinim težavnim odraščanjem, nesprejemanjem svojega videza, njeno introvertiranostjo. Hkrati je to pustolovski roman, v katerem se skupaj z deklico potapljamo v neskončne globine njene domišljije. Džun iz uvoda se namreč izkaže za drzno in pretkano tigrico s slike, ki pa je hkrati tudi Mariina zaveznica v pomoč v težkih trenutkih in boju proti strahovom, ki so večji od nje - čeprav je hkrati tudi drzna, saj njena radovednost vedno premaga strah - zato pa se večkrat znajde v prav nezavidljivih položajih. Kljub introvertiranosti pa Maria kaže neizmerno radovednost tudi do ljudi. Ko na otoku zbirajo oblačila in druge potrebščine za zapornike in druge ljudi, ki potrebujejo pomoč, je Maria vedno zraven, in vedno jim napiše kakšno spodbudno sporočilce. Tako spozna tudi Andréasa, ki kljub kriminalni preteklosti postane eden od njenih dveh angelov varuhov. Drugi je čudaška gospa s še bolj čudaškimi klobuki, za katero se izkaže, da je njena babica Arhondía Desíla, očetova mama. Oba ji pomagata tudi odkriti resnico, ki se skriva za izginotjema dragocenih arheoloških najdb - Minosovega prstana in Tutankamonovega očesa - ki razburkata sicer mirno otoško skupnost. Resnica pa Marii vrne tudi očeta. "Prvič sem začutila, da se bo moja preteklost prej ali slej znova sestavila, kot prava sestavljanka, in vedela sem, da njeni kščki nikoli ve ne bodo razpadli. Babica se je zmotila samo glede ene reči: ni res, da ne moreš zaupati nekomu, ki ga še do včeraj nisi poznal. Poleg nje sem namreč zaupala Andréasu. In spet sem držala v rokah svoje glinene posodice. In moj očka je nenadoma dobil ime." Boleče, a sveže in zanimivo. Roman Gorila na luni je bil umeščen tudi med bele vrane, najboljša mladinska dela v svetovnem merilu po izboru mednarodne mladinske knjižnice iz Münchna. Kaj pa naslov? ;) A v romanu zares nastopa gorila? Nastopa, nastopa, in to ne samo ena. Pa gre dejansko na luno? Ah, radovednost, preberite roman in boste izvedeli vse. Eléni Katsamá: GORILA NA LUNI
0 Comments
Leave a Reply. |