 Saj poznate tisto: pridete po otroka v vrtec ali šolo, mudi se vam domov, na njegov trening ... on pa se kot zanalašč vleče za vami kot najbolj gost smrkelj, z rokami globoko v žepih za sabo vleče noge in nemo strmi v tla. Ali opazite, da ni v svoji najboljši formi? Kolikokrat v takem primeru pozabite na vse drugo in ga vprašate, kaj se mu je zgodilo? Kaj vam odvrne? Priznam: sama vedno "napadem" otroka, kakšen je bil njun dan, kaj se jima je novega zgodilo, so se zravsali s kakšnim prijateljčkom ,.. Pa največkrat dobim samo odgovor: "Dobro je bilo." Na vprašanje "Je bilo kaj novega?", pa dobim odgovor "Ne, nič". In komaj kaj drugega še uspem izvleči iz njiju. Zdaj sem se že naučila, da je najbolje, da sploh nič ne rečem in jima pustim, da najprej sama premeljeta, kar se jima je zgodilo. A zvečer, ko se tuširata, izkoristim trenutek in se začnem brez besed smukati po kopalnici. Pod toplim, pomirjujočim curkom se sprostita in razgovorita. Skupno zaupljivo druženje pa potem nadaljujemo v toplem zavetju postelje v družbi slikanic in zgodbic - takrat mi zaupata še kaj, kar je do tedaj čakalo skrito v njunih glavah. Tudi Domnu se je v vrtcu nekaj zgodilo, o čemer ne želi spregovoriti z očkom, čeprav je ta totalna faca, saj se na poti v vrtec in iz njega vsak dan spomni kakšno noro igro, da pot vse prehitro mine. Domen se je namreč skregal z najboljšim prijateljem. Tako hudo je bilo, da vse popoldne nista spregovorila. Domen žalost tiho pestuje v sebi, v svoji mali glavi melje in melje, da bi našel rešitev za svoje težave, a te ni. Zato molči vse do doma, kjer ljubeči in iznajdljivi očka najde zelo kreativno rešitev, ki Domna pripravi do pogovora. Kakšno, si poglejte v zgodbici o Hopku in Gobčku. Ob čudovitih, enostavnih, a hkrati tako bogatih ilustracijah Tanje Komadina nas Žiga Gombač pelje skozi proces otrokovega soočanja z nepoznanimi čustvi, kot so jeza, razočaranje, žalost. Ker se otrok mehanizmov oziroma strategij, kako se s temi čustvi spopasti, v vrtcu še uči, ga velikokrat spravijo v zadrego in stres, nanje se ne zna ustrezno odzvati - ali "ekspolodira" ali pa se zapre vase. Zato daje knjiga pozitivno sporočilo našim najmlajšim, da se za vsako težavo najde rešitev. Hkrati pa je knjiga tudi odlično orodje za starše, saj nam pokaže, kako se odzvati, ko se naš otrok znajde v stiski. Če ga bomo skozi situacijo peljali s pomočjo nežnega in premišljenega vodenja in kreativnih spodbud, ga bomo vsekakor kmalu spet videli nasmejanega in razigranega. Žiga X. Gombač: HOPKO in GOBČKO
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|