 Je laž kdaj tudi koristna? Je, če se najde pozoren poslušalec, ki med vrsticami zasluti resnico. Care Santos smo doslej v Sloveniji poznali kot avtorico del za otroke Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc. Tokrat je založba izdala njeno delo Laž, ki ne namenjen nekoliko starejšim otrokom. Pritegnila bo predvsem najstnike, dijake, ki iščejo svoje mesto v svetu. Glavna junakinja mladinskega romana Laž je šestnajstletna Xenia, uspešna dijakinja, ki sanja o študiju medicine. Prek bralskega foruma mestne knjižnice spozna fanta, s katerim jo druži zanimanje za roman J.D. Salingerja Varuh v rži. Ta roman o "malce odbitem glavnem junaku iz New Yorka, ki naredi cel kup neumnosti, potem ko ga zaradi lenobe in neprimernega vedenja vržejo iz šole" postane tudi ogrodje pričujočega romana, saj avtorica posamezna poglavja poimenuje po osebah iz zgodbe. Skratka: Xenia se odzove na sporočilo, ki ga na forumu pusti "Holden Caufield". Čeprav jo starša opozarjata pred nevarnostmi interneta, se Xenia zaljubi v neznanega fanta. V njej vzbudi željo, da bi ga spoznala tudi v živo, zato se odpravi po sledeh informacij, ki ji jih fant posreduje. Izkaže se, da je bilo vse, kar ji je povedal, laž, lažna sta celo ime in poslana fotografija. Razočarana Xenia svojo zgodbo zaupa staršem in prekine stike s fantom. Nato pa nekega dne iz zapora za mladoletne prejme zvezek, v kateri ji ta fant pojasni svojo laž in ji zaupa svojo resnično življenjsko zgodbo o tem, kako in zakaj je pristal v zaporu. Po mojem mnenju se zgodba tukaj šele začne. Šele zdaj se začnejo odpirati resnično pomembna vprašanja. Vprašanje mladostniške zaljubljenosti in pasteh interneta niso tako dobro izrisane, kot je izrisana življenjska zgodba fanta iz revne soseske, ki je klonila pod vplivom drog; fanta, ki so ga zapustili vsi: starši, sorodniki, sodstvo in sistem. Fanta, ki pri svojih štirinajstih še ni vedel, za kaj gre na tem svetu, in je že izkusil grenko plat življenja. Fanta, ki ga sistem obravnava skozi dejanje, ki ga ni storil. Fanta, ki so mu že tako zgodaj vzeli še tisti košček svobode, ki si jo je dovolil imeti: svobodo do notranjega miru in tišine. Fant, ki mu šele zaupanje in naklonjenost prijateljice, ki ga vidi v srce, omogoči, da si upa povedati svojo zgodbo. Varuh v rži mi je bil veliko bolj všeč, kot sem si sploh lahko predstavljal. Glavni junak, Holden, je bil skoraj tako poseben kot jaz. Tako nor, kot jaz. Ali pa še malo bolj. Zastavljal si je nenavadna vprašanja, tako kot jaz. Rad je bral, tako kot jaz. Ljudje so mu šli na živce, tako kot meni, ali pa jih je celo sovražil. Vidi se, da se je avtorica pred pisanjem izjemno poglobila v problematiko mladoletnih prestopnikov in storilcev kaznivih dejanj. Že uvodoma opiše, da so španski mladoletniki v enem zagrešili več kot 18.000 kaznivih dejanj, od tega največ ropov, sledijo poškodbe, posilstva in celo umori, kasneje pa dobro predstavi tudi, kdo so in kakšna prihodnost jih čaka. In prav umori, še posebej tisti, ki so jih storili najmlajši, so javnosti najbolj nedoumljivi. Kot v uvodu romana pravi glavni junak zgodbe: "Vsak med nami je sposoben storiti karkoli, če so le okoliščine prave. V družbi morajo obstajati prepovedani sadeži, da jih lahko drugi, dobri, zdravi, zavrnejo, se od njih oddaljijo, da se še sami ne bi okužili. Kar mirno. Morilci, stari 14 let, niso pravilo. So izjema. Izjema v statistiki." Že samo ob tem stavku, po prebrani zgodbi pa še bolj, se nam porodi nešteto vprašanj: Kdo je določil mejo 14 let za leto, ko mladostnik že lahko odgovarja za svoja dejanja? Pri 13-ih si torej še otrok, ki "ne ve, za kaj gre na tem svetu; nekdo, ki še ni okusil grenke plati življenja", le leto kasneje pa je že vse drugače? Pri 13-ih si privilegiranec, pri 14-ih odgovorna oseba? Zakaj sistem, ki naj bi zaščitil otroke, ne deluje tako, kot bi moral? Kakšne so posledice bivanja v zaporu za mladoletnike po "rehabilitaciji"? So ti, po izpustitvi že odrasli, res sposobni normalnega bivanja na svobodi? Je tedaj njihova svoboda enaka naši svobodi? Kdaj je zanje druga priložnost res smiselna? V romanu predvsem boli razkol med Ericovo pravo naravo (sam o sebi pravi "Govorim malo, a ne, ker ne bi imel česa povedati, pač pa, ker ne najdem načina, da da bi to storil. Sem sramežljiv in nič kaj gotov vase.") in tisto, ki si jo o njem ustvarijo zunanji opazovalci. Tako na primer psihologi in socialni delavci v njem vidijo posameznika "brez občutka krivde in čustev (kot sta obžalovanje in sram), ne izraža empatije, njegovo vedenje je asocialno. Kljub temu je bister in ko mu ustreza, je tudi prijazen. Že od malega ima vedenjske težave. Najverjetneje psihopat." Zdi se, da dejstvo, da je Eric od malega odraščal prepuščen ulici, ob očetu alkoholiku in mami prostitutki, nesposobni skrbi za otroka in ki ga kmalu zapusti, skrbništvo nad njim pa prevzame bratranec Ben, ki ga vzgaja za svojega partnerja pri razpečevanju drog, pri njih ne igra posebne vloge. Da je po naravi introvert, ki se ne zna postaviti zase, ki ne razume, kaj se dogaja, pa še manj. Eric šele v zaporu spozna, kaj si v resnici želi ustvariti iz svojega življenja, saj mu ta omogoči, da končno najde svoj notranji mir in tako želeno tišino. Care Santos dobro opiše tudi stisko, ki jo kaznjenci doživljajo po odpustitvi iz zapora. Ko so v njem, jim ni treba za nič skrbeti. Za vse, kar potrebujejo, je poskrbljeno: trikrat na dan dobijo hrano, ni jim treba plačevati računov, še več: če se pridno učijo in želijo študirat, jim sistem omogoči tudi to. Za zidovi zapora so varni, tu imajo svojo referenčno skupnosti prijateljev, tu ni skušnjav in pasti, ki nanje prežijo zunaj. Strah jih je dneva, ko bodo morali ta milni mehurček zapustiti. Zunaj nimajo nikogar, niti nimajo kam iti, so brez prihodnosti, zato pogosto ne zdržijo pritiska svobode, že kmalu po izpustu storijo novo neumnost, kaznivo dejanje, da bi se le lahko vrnili v "varno zavetje" reguliranega bivanja. Strah pred "normalnim življenjem" lahko premagajo le tisti, ki verjamejo, da jih zunaj čaka nekaj boljšega, nekaj več. In Eric ima to srečo. Ime ji je Xenia. Vsem, ki šele vstopajo v čudoviti svet zgodb ali pa ga ponovno odkrivajo, ima knjiga še posebno tiho sporočilo. Govori namreč o povezovalni moči knjig, o moči knjig, ki nas rešujejo, nas navdihujejo, nam dajo misliti in nam dajejo moč, da zmoremo čez prepreke, ki nam jih na pot postavlja življenje. Sporočilo, ki smo ga zavzeti bralci že ponotranjili, in nas vedno toplo poboža po srcu, ko vidimo, da ima tudi v zgodbi nekdo rad branje in knjige. Care Santos: LAŽ
0 Comments
Leave a Reply. |