|
Že lani sem veliko pisala o tem, kako nas knjige delajo bolj strpne do drugih, drugačnih in tokrat ne bo nič drugače. Pod roke sta mi prišli dve slikanici Založbe Zala, ki nam na enostaven in nekoliko humoren način predstavita, kako s strpnostjo, sočutjem in brez strahu delovati v medkulturni družbi. Uveljavljena pisateljica Anja Tuckermann je skupaj z likovno umetnico in ilustratorko Tine Schulz ustvarila prepričljivo in navdihujočo slikanico Vsi tukaj, vsi skupaj, ki govori o nas vseh. O človeški rasi, ki se zaradi strahu pred neznanim, drugim, drugačnim ne upa zagledati bogastva skupnega življenja v vsej svoji lepoti. Je nekakšen kompas, ki vam bo pomagal pri kmarjenju po svetu medkulturnosti in strpnosti do drugih. Preprosti in nazorni primeri nas vodijo skozi različne priložnosti za pogovor o bogastvu kultur in jezikov različnih narodov, strpnosti in predsodkih. Pokažeta nam, da različne barve kože, pripadnost različnim narodom in verstvom in različni običaji na naš planet prinašajo raznolikost, barvitost, pustolovščine in priložnost za radovednost. Da so naš strah do drugačnih, sovraštvo, nezaupanje, sumničavost utemeljeni na izmišljenih in prenapihnjenih prepričanjih. Da so razlogi, zaradi katerih ljudje zapuščajo domača ognjišča, največkrat precej žalostni in našim otrokom nerazumljivi. Konec koncev imamo vsi iste prednike, iste želje, sanje, hotenja in potrebe. In kljub 6500 jezikom, ki jih govori svetovno prebivalstvo, obstaja tudi en sam univerzalni jezik - jezik čustev, ki ga razumemo vsi.  Knjiga Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev nadaljuje tam, kjer se prejšnja zgodba konča. Govori namreč o tem, kako in zakaj nastajajo predsodki in kako lahko se jih je znebiti, če si človek to želi. Očka, ki je velik in močan, pameten in potrpežljiv, pogume in iznajdljiv, poleg tega pa zna celo čarati, se namreč nadvse boji tujcev! Še posebej temnopoltih. Njego strah izhaja iz globoko zakoreninjenih predsodkov, da so tujci grozni, umazani, glasni, zaradi svoje številčnosti pa nas že ogrožajo. Hčerki se to zdi čudno, saj njena najboljša prijateljica prihaja iz Tanzanije, Zato se ji ob prijateljičinem prihajajočem rojstnem dnevu porodi ideja, kako bi očka ozdravila strahu. Prosi ga, da bi čaral na njeni zabavi. Zgodba v sebi nosi dva zabavna zapleta: najprej nam Schami na humoren način pokaže, kako se oblikujejo določena pričakovanja do očka tudi na strani Bašine družine; drugi pa je nepričakovano soočenje očka z objektom svojega strahu. Naj namignem: konec je srečen.  Obe slikanici - Vsi tukaj, vsi skupaj in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev - nam na preprost način, da ga razumejo tudi najmlajši otroci, predstavita, da drugačna barva kože, druga narodnost in tuji jeziki na naš planet prinašajo barvitost, raznolikost, dogodivščine in radovednost, zato sovraštvo, nezaupanje in strah tu ne bi smeli imeti domovinske pravice. Če bi se vsi ljudje na Zemlji zavedali, da imamo skupne prednike, verjamem da bi bilo tega precej manj. Konec koncev smo vsi ljudje na svetu enaki: res se razlikujemo po zunanjih atributih, a vsi enako čustvujemo, imamo podobne želje, hotenja in potrebe (po vodi in hrani, strehi nad glavo in ljubezni). Otroci nam znajo to pokazati na zelo prepričljiv način: če jih opazujemo pri igri, hitro opazimo, da pri njihovem sodelovanju in igri ni pomembno, od kod prihajajo in kako izgledajo, je pa pomembno, da se medsebojno spoštujejo, zato ne tolerirajo sovraštva, nesramnosti, laži in nasilja - tisti, ki se obnaša nespoštljivo, je hitro izločen iz igre. Verjemem, da bi bil svet lepši, če bi mu vladali otroci. Po obeh slikanicah je Mini teater pripravil tudi zabavno in poučno lutkovno predstavo.
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|