|
Ste že kdaj srečali kakšnega Mumintrola? Kaj pa Hemulko? Ali pa Fredriksona? Niste? Potem ne veste, kaj zamujate. Hitro jih poiščite v najbližji knjigarni ali knjižnici in se podajte v čudoviti svet pustolovščin, ki nam jih odkriva finsko-švedska pisateljica Tove Jansson. Ne bo vam žal, saj sta dobra volja in presenečenj polna malha zagotovljena.  Z Mumintroli in njihovim neverjetnim svetom sem se srečala pred nekaj leti, ko sem v roke vzela knjigo Nevidni otrok in druge zgodbe. Na prvi pogled sem se zaljubila v ta mala bela živa bitja, podobna nilskim konjem, z belimi kožuščki, okroglim gobčkom in čopkastim repkom. Očarala me je njihova ljubezen do kičasto okrašenih bivališč in sožitje z drugimi nenavadnimi bitji, ki slišijo na še bolj nenavadna imena, kot so Hemulka, Fredrikson, dront, Biksač, Mrgole, da o grizkačih in mimlah niti ne govorim. Vsa ta bitja so s svojimi karakterji tako podobna ljudem - so prijazna, ljubeča, pravičniška, razmišljujoča, neustrašna in nadvse hudomušna, da so kritiki kmalu povzeli, da se v knjigah odraža življenje muminske mame Tove Jansson in njene družine. Družina Jansson naj bi bila namreč zelo boemska in strpna do drugačnosti, živela je tudi blizu narave, tako da je avtorica življenje v gozdu in ob morju dobro poznala. Tokrat je Mladinska knjiga izdala knjigo Muminočkovi spomini, ki je bila napisana kot četrta v seriji zgodb o Muminih. Prvič je knjiga izšla leta 1950 pod naslovom Muminočkove pustolovščine (The Exploits of Moominpappa), a jo je avtorica leta 1968 dopolnila in prenovila ter izdala pod naslovom Muminočkovi spomini (Moominpappa’s Memoirs). "Naj bodo moji skromni zapisi v veselje in poduk vsem mumintrolom, še posebno pa mojemu sinu. Že res, svojčas izvrstni spomin se mi je malce zameglil, toda če odštejemo peščico pretiravanj in zamenjav, ki brez dvoma zgolj krepijo lokalni kolorit in ognjevitost, bo ta avtobiografija povsem verodostojna." Tako začne pripoved o svojem življenju Muminočka, ki okreva po težkem prehladu. V izogib temu, da bi njegove modrosti odšle skupaj z njim v pozabo, se odloči, da bo zapisal spomine. Začne čisto na začetku, ko ga je na pragu najdenišnice za mumintrole našla Hemulka in mu zagrenila otroštvo. Sam je bil namreč prepričan, da mu je usoda namenila prav posebno, dogodivščin polno usodo, hemulka pa ga je želela ukalupiti v svoje dolgočasno in urejeno življenje. Zaradi tega ob prvi priliki pobegne iz najdenišnice in se odpravi v svet. Sledimo mu na njegovi poti, na kateri najprej sreča Fredriksona, izumitelja vsega mogočega, njegovega nečaka Mrgoleta, ki živi v pločevinki, ter zaspanca Biksača, s katerimi odplujejo na ladji Morksester na širno morje. Vmes se srečajo z grizkači, na koncu pa se utaborijo v deželi Samodržca, kjer Muminočka ustanovi kolonijo. Njegove dogodivščine se končajo, ko spozna Muminmamo, a kot pravi sam "memoarsko pero odlaga v prepričanju, da se opojni čar pustolovščin vendarle še ni končal (to bi bilo prav žalostno)". Muminočkovi spomini (v prevodu Nade Grošelj) nam prinašajo večplastne in kompleksne zgodbe, katerih podtone otroci mogoče še ne znajo takoj prepoznati, zato je primerno, da jih berejo skupaj s starši. Le-ti jih znajo prepoznati in nanje opozoriti tudi otroke. V knjigi se namreč prepletata dve zgodbi - zgodba memoarov, ki je zapisana v navadni pisavi, se namreč prepleta z zgodbo, ko muminočka svoje spomine bere otrokom (ta del je zapisan v kurzivi). Obe zgodbi se na koncu združita v eno celovito pripoved, ki je (samo)ironična in polna nepričakovanih obratov, v katerih se muminočka vedno izkaže kot junak (če se ne more, ker se tako ni zgodilo, se takoj pokažejo razpoke v njegovi samozavesti - sprašuje se, kaj si bodo otroci mislili o njem). Čeprav nas že na začetku opozori, da njegov spomin ni več popoln in da si je tudi kaj izmislil, se skupaj z njegovimi otroci ves čas sprašujemo, kaj se je dejansko zgodilo. Eden takih likov, ki še dodatno vzbujajo v nas dvom je tudi Mimlina hči, kateri ne smemo verjeti niti na eno samo samcato besedo. A kljub temu, da tudi kot odrasel ostaja večni otrok, nam Muminočka na vsakem koraku skuša dokazati, da je njegova beseda luč resnice in razuma. Bolj razumska in realna je le še Muminmama. A kot je dejala Tove Jansson leta 1966 v pogovoru s prevajalko Darinko Soban, ni dovolj, da knjiga otroke le zabava. "Obravnava naj tudi njihove probleme in jim pomaga pri rešitvi. Nič zato, če piše pisatelj otroške knjige o osamljenosti in grozi ... toda nekaj dolguje mladim bralcem: srečen konec na ta ali oni način, kajti otrok se poistoveti s knjižnim junakom. Če so se zgodile kake krivice, morajo biti na koncu pravično popravljene." In ta knjiga je točno taka. Muminočka zaide v različne zagate, a vedno z modrostjo, izkušnjami ali pa zaradi čiste sreče uide pred mogočo katastrofo. In četudi na koncu obžaluje, da so se s srečanjem z Muminmamo končale njegove dogodivščine, ji hkrati da priznanje, da je ona tista, ki njegove neumnosti spreminja v spoznanja in razumnost. Knjiga otrokom ponuja tudi številne možnosti in priložnosti preživljanja prostega časa, daleč stran od elektronskih naprav, otroštvo kot smo ga poznali mi in naši starši. Kaj je lepšega od raziskovanja in odkrivanja novih kotičkov v gozdu, grajenja gozdnih hišk, brskanja za školjkami na morski obali, delanja neumnosti v parku (kot na Samodržčevi zabavi). Ali kakor pravi Muminočka v epilogu: "Nova vrata vodijo v Neverjetno in Možno, nov dan, ko se lahko zgodi karkoli, če le nimamo nič proti." Tove Jansson je za svoje mumine dobila številne ugledne nagrade, svojo prvo mednarodno priznanje, prestižno Andersenovo nagrado, pa je leta 1966 prejela prav v Ljubljani. Mumini so osvojili svet, saj so knjige o jih do sedaj prevedli že v več lot 45 jezikov. Na Finskem so odprli tudi Muzej muminov v Tampereju in tematski park Moomin world v Naantaliju. Tove Jansson: Muminočkovi spomini
0 Comments
Leave a Reply. |
|
RSS Feed
|