Kakšna fanfarastična zgodba!

Naši družini je uspelo zelo temeljito počastiti stoletnico rojstva enega največjih pripovedovalcev zgodb za otroke in mladino - pisatelja Roalda Dahla. Ne samo, da smo si ves vikend ogledovali njegove filme (Matilda, Charlie in tovarna čokolade in Fantastic Mr Fox), prebrali smo tudi novo izdanega Velikega dobrodušnega velikana, ki je še kot zadnji do sedaj manjkal v naši zbirki.

Zagotovo se vam je kot otrokom kdaj zgodilo, da ponoči niste mogli zaspati, hkrati pa vas je bilo strah teme in tiste neznosne popolne tišine,  ki vam je polnila domišljijo s strahovi, pošastmi, morda tudi velikani. In si niste upali vstati iz postelje, da se vam ne bi kaj zgodilo. Enako se je zgodilo tudi Zofki, le da je njej vrag, pardon velikan, odnesel šalo.

Zofka je osemletna deklica, ki sredi noči skozi okno svoje sobe v sirotišnici zagleda velikana, ki s svojo velikansko trobento nekaj stori sosedovim otrokom. V upanju, da je velikan ni opazil se skrije pod odejo, a je že prepozno. Velikan jo skupaj z odejo pograbi in že Zofka skupaj z njim hiti čez daljave in morja vse do dežele Velikanije. Zofka je prepričana, da jo bo velikan pohrustal za kosilo, a njemu okus človečkov ne diši, raje prisega na smrkumare. Velikan se ji predstavi kot VDV ali Veliki dobrodušni velikan, kar v nasprotju z drugimi velikani tudi je. Pri svojih dobrih sedmih metrih, z ogromnimi uhlji in pretanjenim občutkom za vonj je prikupno zmeden in se večinoma drži zase. Njegova glavna naloga je, da otrokom prinese lepe sanje. Ostali velikani - Špehohlast, Kostohrust, Mastiljub, Pamžožer, Mesomlask, Goltograb, Dečvodrozg, Krvokuh in Mesarček - so v skladu s svojimi imeni seveda neprimerno bolj krvoločni in strašni od njega. Njihova najljubša hrana so ljudje: Škoti, dišeči po piškotih, po klobasah dišeči Kranjčani, po kubanskih cigarah dehteči Havanci, da po siru vonjajočih Sirijcev niti ne omenjam. Niso pa marali Švicarjev. Le zakaj?!
Ko prežvečijo že otroke vseh celin in narodov, se odločijo, da bodo za zajtrk pohrustali angleške otroke. VDV in Zofka nemudoma pripravita načrt. Odpravita se na dvor angleške kraljice, da bi jima pomagala pri reševanju otrok, a najprej ko morata prepričati, da velikani sploh obstajajo. Pri izvedbi načrta pa se izkaže, da bodo vsi skupaj potrebovali veliko domišljije, zvijačnosti in sreče. Jim bo uspelo?

"Jaz sem sanjepuhaški velikan," je rekel VDV. "Kadar drugi velikani dirjajo semkaj in tjakaj, da bi se napokali čloreškov, takrat jaz zdirjam drugam in puham sanje v spalnice spečih otrok. Lepe sanje. Fine zlate sanje. Sanje, po katerih je sanjalcem toplotno pri srčku."

Čeprav nihče od kritikov Dahlu ne oporeka kreativnosti in bujne domišljije, s katerima razveseljuje tako mlade kot odrasle bralce, pa mu po drugi strani tudi v tej knjigi pripisujejo pedofilska nagnjenja, sovraštvo do žensk, antisemitizem, rasizem in na splošno sovraštvo do ljudi.
A VDV je v bistvu nastal kot pravljica za lahko noč, ki jo je Roald Dahl pripovedoval svoji hčerki Sophie. In sama v zgodbi o dobrem velikanu res ne vidim drugega kot odlično zastavljeno klasično pravljico z vsemi njenimi osnovnimi elementi - glavni liki so predstavljeni črno-belo, "slabe" osebe končajo slabo, medtem ko se "dobrim" končno nasmehne sreča, nastopajo čarobni predmeti (trobenta za dobre sanje), še velikanov je pravljično število (9) (če izvzamemo VDV, ki ga seveda štejemo med dobre like). Sirota in osamljeni velikan, oba čistega in nedolžnega srca, pa v drug drugemu najdeta prijateljstvo in uteho, ter se skupaj zoperstavita zlobnim slilam, ki grozijo svetu. Čeprav je zgodba dokaj enostavna, k boljši predstavi pripomorejo tudi kot vedno iskrive ilustracije Quentina Blakea (njegovo ime tako ustreza Dahlovim knjigam, da bi lahko nastopal v katerikoli njegovi knjigi), ki pomagajo razumeti in bolj jasno predstaviti zgodbo, tako da na vsaki strani vnovič čakaš, kdaj se bo pokazala naslednja.

In če je knjiga nastala kot pravljica za otroke, je prav da njih vprašamo, kakšna se jim zdi. Naš petletnik je prva poglavja spremljal skrit pod odejo, zaradi strahu, da velikan ne bi vzel še njega. Ko pa je zaslišal, kakšen je jedilnik groznih velikanov, se je razživel. Kot rojenemu Kranjčanu mu je bilo še posebej všeč, da le-ti dišijo po klobasah in je to moral tudi takoj preveriti pri vseh nas. Hecnih in popačenih besed verjetno še ni čisto dojel, zato nanj niso naredile prevelikega vtisa, je pa z velikim veseljem na vsaki strani poiskal velikanovo ime VDV in komentiral ilustracije Quentina Blakea. V nasprotju z njim se je drugi, desetletnik, vse od prvega prebranega stavka v svoji postelji na skrivaj hihital dogodkom in jeziku. Ko sta ugasnila luč, sem knjigo odnesla v svojo sobo, in si dala duška še sama. Zaprla sem vsa vrata, da me ja ne bi slišala, kako se krohotam.

Sama mislim, da je VDV Dahlova najboljša mojstrovina. Menda je bila tudi njegova najljubša knjiga. Z velikanom je Dahl ustvaril knjigo, ki te zasvoji na svoji prvi strani in njegova čarovnija ne popusti do konca. Poleg tega nam še posebej navdušujoč prevod Ane Barič Moder postreže s pravo jezikovno poslastico, ob tem pa se neustavljivo čudimo in režimo domislicam novooblikovanih besed, ki nam še dolgo potem, ko smo knjigo odložili ne gredo iz glave. Če zaradi drugega ne, bodo vsaj nekatere besede zagotovo našle mesto v besednjaku mladih bralcev.

VDV je še kot zadnja Dahlova knjiga v letošnjem letu pod taktirko mojstra fantastičnih filmov Stephena Spielberga oživela tudi na velikih platnih.

---

Roald Dahl: VDV

• Obseg/št. strani: 216
• Datum Izida: 30.06.2016
• Jezik: slovenski
• Vezava: Mehka
• Založba Založba Sanje d.o.o.
• Prevajalka: Anja Barič Moder