Kit na plaži je drugi mladinski roman Vinka Möderndorferja. Prvi je bil Kot v filmu, za katerega je avtor dobil kar tri večje literarne nagrade za mladinsko ustvarjanje (modra ptica, desetnica in večernica). Po Kitu na plaži pa je lani pri Mladinski knjigi izšla še knjiga Jaz sem Andrej, ki nadgrajuje zgodbe, ki so pred tem izhajale v PIL-u. Čeprav je Kit na plaži dejansko "star" že dve leti, se je letos znašel na mojem bralnem seznamu, ker je eden izmed množice romanov, ki ga je Slovenski filmski center predlagal v ekranizacijo v okviru rednega letnega javnega razpisa, v okviru katerega bo sofinanciral razvoj scenarijev na področju slovenskega celovečernega igranega, dokumentarnega ter animiranega filma za leto 2019. Literarne predloge slovenskih avtorjev so bile izbrane z namenom podpore projekta Slovenija častna gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu 2022. Tako si lahko obetamo, da bo Kit na plaži dočakal tudi svojo ekranizacijo. Dejansko je Kit na plaži odlična predloga za mladinski film, kot bi avtor v mislih že preigraval različne scene in sekvence. Vsaj sama sem lahko zgodbi sledila skozi podobe mesta, krajev in lokacij dogajanja. Karakterji so dobro izrisani in obrat v zgodbi je dobro načrtovan. Solzav? Ne, samo globoko človeški. Vinko Möderndorfer v ospredje dogajanja postavi zgovorno, duhovito štirinajstletno Niko, ki je vedno polna novih domislic, idej in pripravljena na akcijo. Na prvi pogled se zdi njeno življenje popolno: v nasprotju s sošolci Nika živi veliki hiši z vrtom, doma imajo gospodinjsko pomočnico, ljubeča starša ji omogočata obiskovanje najrazličnejših obšolskih dejavnosti. Čeprav se je Nika šele preselila v veliko mesto, hitro postane priljubljena, tako da ji ne manjka prijateljev in občudovalcev. Kljub temu da Nikine življenjske ambicije daleč presegajo pričakovanja njenih sošolcev in prijateljev, se zdi, da sprva to nikogar ne moti. Skratka, življenje, ki bi si ga želela vsaka najstnica. Kmalu pa se na popolni fasadi začnejo kazati prve razpoke, ki sprva izgledajo le kot tanke nepravilnosti, kmalu pa prerastejo v prave z macolo narejene luknje, pod katerimi ugledamo Nikino ranljivost, strah pred izločitvijo, odpor do drugačnosti, vdanost v usodo in ustrežljivost, s katero želi zakrpati luknje, ki so nastale v njeni ljubeči družini. Nika namreč pred zunanjim svetom skrbno skriva skrivnost. Glede na pretekle izkušnje ve, da razkritje te skrivnosti lahko popolnoma spremeni njeno življenje. Ne želi si ponovne selitve, ne želi se ponovno vklapljati v okolico in sklepati vedno nova prijateljstva. Želi le pripadati. Zato se boji kogarkoli povabiti domov, zato ubogljivo hodi na vse dodatne ure sabljanja, španščine, kiparjenja, zato postane Greba. Verjame, da če bo dajala vtis popolnosti, bo svet ostal tak, kakršnega pozna in potrebuje - miren, urejen, predvidljiv kot njen urnik. A Nika se mora ob skrivanju družinske skrivnosti soočiti tudi s spremembami, ki jih prinaša odraščanje - prva simpatija v njej vzbudi neznana čustva - prijetna in neprijetna; ob trku s sošolci ugotovi, da je drugačna od njih, ker pa hoče pripadati, kar naenkrat noče biti več perfektna genialka, temveč le normalna, taka, kot so ostali. Hkrati želi, da jo starša ugledata tako, kot je v resnici. A življenje je nepredvidljivo in bolj se trudi delati vtis, da je vse v redu, bolj jo njena skrivnost bremeni, dokler ne izbruhne v najbolj neprimernem trenutku in v okolju, kjer se Nika počuti najbolj varno - v domači hiši. Ko ostane sama proti vsem, se njena maska, za katero se je vse predolgo skrivala, zruši. Nočem biti drugačna. Hočem biti takšna. kot so oni. Hočem biti kit, ki se je odločil. Ogromna žival, največja, z največjo glavo ... Kot nasledli kit. Nalašč nasedli. To sem jaz." Razkritje družinske skrivnosti se sprva zdi kot recept za življenjsko katastrofo, ki jo Nika skuša rešiti na najstniku lasten način - s pobegom od doma. A tudi ta se ne izide po njenih načrtih in pričakovanjih. Vsem vpletenim pa prinese precej več. S časoma namreč bralec kot tudi vsi junaki knjige ugotovijo, da je bilo razkritje družinske skrivnosti nekaj najboljšega in najlepšega, kar se jim je zgodilo. Stvari se spet postavijo na svoje mesto: namesto napetosti in razočaranj, ki so se kopičili med člani Nikine družine in jih razdvojevali, se med njimi počasi spet pletejo tople vezi, ki jih bodo povezale, in ko Nika sprejme sebe in svoje mesto v družini, jo to spet poveže s sošolci v prijateljski krog. Poleg tega se Niki zdaj ni treba več truditi biti popolna, trdna in odločna. Breme, ki ga je toliko časa nosila s seboj, pade z njenih drobnih ramen, zato si lahko spet dovoli biti dekle - zmotljiva in ranljiva, ljubeča in ljubljena, samozavestna in srečna. Vsak od nas se je že kdaj počutil kot kit na plaži - da je drugačen, kot da ne spada v okolje, v katerem živi, nerazumljen, osamljen. Najstniki to odtujenost občutijo še toliko bolj. Po eni strani se skušajo vklopiti in zliti z okoljem, a hkrati bi želeli ohraniti svoj jaz. Vendar jim tudi ta ves čas zmuzljivo uhaja - iskanje lastne identitete v tem kompleksnem svetu se jim zdi kot blodnja po Minotavrovem labirintu. Strah jih je, da bi učinkovali smešno ali neumno ali da bodo ponižani s strani sovrstnikov in odraslih. Strahu se želijo izogniti tako, da se zatečejo ali v popolnost ("vse bom naredil tako, da bo prav, zlil se bom z okolico, da me ne bodo opazili") ali v uporništvo ("vse vem in vse znam, meni že ne bo nihče nič govoril, kako naj kaj naredim in zakaj"). Starši in drugi odrasli jim pri tem nismo ravno v veliko pomoč - od njih pričakujemo odgovornost, resnost, spoštljivost, sočutje, pomoč, hkrati pa jih še vedno ne jemljemo resno, ko oni potrebujejo nas, naš čas, našo odgovornost in spoštljivost, našo podporo. Ker se tudi sami še vedno iščejo, so zato še toliko bolj ranljivi, razočarani, jezni, kadar smo do njih krivični, kadar jih prezremo ali celo kadar jih pomilujemo. Na tem mestu ne želim razkriti skrivnosti, ki je na glavo postavila življenje Nike in njene družine. Naj povem samo to, da iz knjige veje lep in topel občutek za sprejemanje drugačnega, globok poklon človečnosti, odkritosti, sočutju in medsebojne povezanosti. Mogoče najstniki res ne želijo zlahka vpogleda v njihov svet, verjamem pa da nas z odprtimi očmi in ušesi spremljajo in se od nas učijo. Hkrati pa nam odpirajo oči, da se prevprašamo o svojih vrednotah, pričakovanjih in prepričanjih. In če bi vsi odrasli ravnali tako, kot ravnajo otroci v Möderndorferjevem romanu, bi bilo na svetu veliko več medsebojnega spoštovanja in veselja. Vinko Moderndorfer: KIT NA PLAŽI
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
KONTAKTILiterarna lekarna
Alenka Štrukelj, s. p. Gorenjskega odreda 14 SI-4000 Kranj +386 40 478 009 literarnalekarna@gmail.com |
SODELOVANJE |
|