|
Kit grbavec. Pogled nanj v nas vzbuja občudovanje, veličastnost, notranji mir in spokojnost. Zdi se neverjetno, da kljub svoji ogromni teži lahko tako umirjeno in lahkotno lebdi in pluje skozi širne daljave oceanov. In kakšno neverjetno nasprotje je energija, ki se ustvari, ko se z vso silo požene iz vode, prhne curek vode skozi nosnice na hrbtu in zamahne s svojim pahljačastim repom. Kitov hrbet se zdi tako prostran kot paluba čezoceanke, zato si je lahko predstavljati, da bi na njem igrali košarko, se spuščali po toboganu, … Kaj pa če si kit zaželi, da bi bil drugačen? Toon Tellegen nam v knjigi Kitov vrt odgovori prav na to neverjetno vprašanje. Kit v svojem prostranem domovanju ne pogreša ne vrat, ne oken, pogreša pa vsaj majhen vrtiček s klopjo, na katero bi se ob koncu dneva lahko zleknil in opazoval sončni zahod. Zato piše kobilici, ki ima trgovino, v kateri prodaja vse, kar so želele živali kupiti. Kobilica vse stvari, ki jih potrebuje kit, naloži na svojo ladjico in se odpravi na pot. Na poti sreča še druge živali, ki so si po kitovem vzoru tudi zaželele imeti vrt na svoji glavi ali hrbtu. Sredi oceana se kobilica priveže ob kitov hrbet, z ladjice raztovori vse stvari in se loti dela. Najprej ob kitov vodomet postavi klop, nato pa oblikuje vrt s stezicami, zelenicami, grmovnicami, na koncu doda še sadno drevje in gugalnico. A čeprav se je kit sprva novega vrta veselil, kmalu razočaran ugotovi, da bodo v njem lahko uživali le drugi, sam pa ga ne bo mogel niti videti, kaj šele sedeč na klopci opazovati sončni zahod. Vrt ga tudi omejuje pri gibanju, saj sedaj lahko le pluje po vodni gladini. Nekega dne sta njegova žalost in razočaranje tako velika, da mu začno solze siliti v oči. Da jih ne bi kdo videl, se požene kvišku in se spusti v vodo. S hrbta mu v trenutku odplakne ves vrt s klopco in gugalnico vred. Ostane mu samo še njegov vodomet, na katerega je v tistem trenutku najbolj ponosen. Spozna, da mu je svoboda prostranega morja, prostega skakanja in potapljanja pomembnejša od vrta.  Kakšna zabavna in čudovita zgodba. Toon Tellegen nam jo predstavi skozi čudovite, preproste, a tako pronicljive stavke, prepletene s plesočimi ilustracijami Annemarie van Haeringen, eno najboljših ilustratorjev na Nizozemskem, da nam živalski svet, kot ga poznamo, postavi na glavo. Živali res sanjajo? Res lahko izražajo čustva (kot hrošč, ki "hoče črno mizo, da bo nanjo naslonil glavo, kadar bi bil žalosten, ali pa čriček, ki si zaželi kapo, "ki bi jo lahko vrgel v zrak, kadar bi rad zavriskal")? Še kit sanja in se veseli svoje nove "preobleke". A kakšno žrtev zahteva to od njega? Ne more se več potopiti v globine oceana, niti skakati visoko v zrak, niti zamahniti z repom, niti ležati na hrbtu in gledati zvezde. Ne more biti več on sam. Je res vsa pozornost, ki mu jo sprva prinese vrt, vredna tega odrekanja? Prefinjena preprostost stavkov, celo nekakšen filozofski podton, nežni humor, ki se izraža tako v zgodbi kot v ilustraciji, in čudovit, basenski zaključek naredijo zgodbo ne samo prijetno, ampak tudi kličejo k nadaljnjemu pogovoru. Toon Tellegen: Kitov vrt
0 Comments
Leave a Reply. |
|
RSS Feed
|