|
"Mogoče sem res mojstrica grozljivosti, a sem tudi mojstrica igrivosti," je izjavila pisateljica in pesnica Svetlana Makarovič ob ponovnem izidu njene legendarne slikanice Korenčkov palček. Mladinska knjiga se je namreč ob štiridesetletnici Sapramiške odločila, da ponovno izda zgodbo o palčku s korenčkovo kapico in njegovi najboljši prijateljici Sampramiški. Ilustratorsko vlogo je tokrat zaupala čudoviti Maji Kastelic, ki je, kljub temu da je šlo za njeno prvo resno ilustratorsko službo, delo opravila z odliko.  Zgodba Korenčkov palček je bila prvič uprizorjena leta 1989 v Lutkovnem gledališču Ljubljana, nato izdana kot radijska igra, šele tri leta kasneje je prvič izšla tudi v knjižni obliki. Sama se z zgodbo nisem srečala vse do lani, ko jo je za domače branje domov prinesel sin. Pa še on jo je prebral tako hitro, da nisem utegnila niti pokukati med platnice. Tako sem zgodbo v roke vzela šele sedaj, ko so me pritegnile ilustracije Maje Kastelic. Zgodba pripoveduje o Korenčkovem palčku, ki z najboljšo prijateljico - Sapramiško - živi na korenčkovi gredi in s katero se res nikoli ne skrega. No, dokler se dejansko ne skregata. Korenček jo - užaljen in odločen, da se nikoli ne vrne - pogumno mahne v svet. Sam odkriva čudovito neznano pokrajino in pri tem sreča sončnice, kačo Jarmilo, kukavca, palčka Praprotnika in njegovo prijateljico Črnomiško, Ščeperja in še veliko drugih bitij. Vendar kljub dogodivščinam in zanimivim novim poznanstvom Korenček spozna, da je od vsega pomembnejše le pristno prijateljstvo. Zgodba je večplastna, kompleksna in nadvse poučna, primerna za branje v različnih starostnih skupinah, tudi za odrasle. Korenčkov palček od odhoda do vrnitve domov doživi številne dogodivščine, ki v njemu vzbudijo široko paleto čustev. Je radoveden, vihrav, očaran nad neznanim, naiven, a tudi pogumen. A na drugi strani tudi trmast in jezen, na koncu celo obupan, osamljen in žalosten. Kot vsak mali otrok tudi Korenček z otroško igrivostjo in brezskrbnostjo tava po svetu, a kmalu zahrepeni, da bi se vrnil v varen pristan doma. Ostali liki - Sapramiška, kača Jarmila, kukavec in drugi - igrajo v zgodbi vlogo odraslih, ki Korenčka veliko naučijo o resničnem svetu in ga varujejo, da se varno vrne domov. Zgodbo smiselno prekinjajo čudovite pesmi s hudomušnimi in kar nekoliko filozofskimi rimami, ki zgodbo poživijo in popestrijo. Jaz pa kar grem, Maja Kastelic je z velikim strahospoštovanjem pristopila k ustvarjanju nove podobe Korenčkovega palčka. V svojem delovnem procesu študije palčka je ugotovila, da je bilo veliko že narejenega, nato pa se je vseeno odločila, da se stvari loti od začetka, na svoj edinstven način. Temeljito je preštudirala cvetlične motive, ki jih je našla v svojem vrtu in ustvarila čudoviti mali svet, poln toplih in svetlih barv. Nežne podobe palčka in drugih živih bitij pa kar kličejo, da jih zaščitimo in milujemo. Njene podobe narave kar kličejo po delu na vrtu, sprehodu po travniku in raziskovanju gozda. Otroku pokažejo, da se je vredno osredotočiti na male stvari, ki nam jih ponuja narava. Likovni izraz Maje Kastelic vedno navduši s svojo natančnostjo in pozornostjo na detajle, a hkrati nas tudi ponese v sanjski otroški svet, kjer je vse fino in prav. Strinjati se moram z likovnim urednikom Mladinske knjige Pavletom Učakarjem, ki je njene ilustracije označil kot hommage slovenskim pravljičarkam in dodal, da ne gre za posnemanje, ampak za zavestno vpletanje tradicije v sodoben čas, zaradi česar pa ilustratorka ni izgubila svoje avtentičnosti. Korenčkov palček je večno aktualna zgodba o odraščanju in iskanju svojega mesta v družbi, ki bo zaradi čudovitih opisov narave in medčloveške topline še dolgo razveseljevala številne generacije otrok in odraslih. Vsekakor knjiga, ki jo boste brali tako s svojimi otroci kot z vnuki.
0 Comments
Leave a Reply. |
|
RSS Feed
|