 Svet je platno naše domišljije in mi sami smo slikarji, ki ustvarjamo podobe. Tudi, ali pa še posebej takrat, ko se znajdemo v stiski, žalosti, strahu, bolečini. A kakor si znamo priklicati slabe stvari, tako si lahko prikličemo tudi podobe, ki so nam v uteho. Slikanica Kužek, ki ga Nino ni imel nam pokaže, kaj vse zmore otrokova domišljija. Kako slika podobe, ki so vse kaj drugega, kot je Nino sam - so neustrašne, zvedave, z nezemeljskimi močmi - vse, česar resničnost ne zmore. In kaj vse zmore pričarati!!! Nino je deček, ki ga preganja osamljenost. Zdi se, da nima prijateljev, še bolj pa ga boli, da je njegov oče daleč in da nima časa zanj. Zato si omisli domišljijskega kužka, ki ga spremlja na njegovih potepanjih in dogodivščinah. Kužek uteleša vse, kar si Nino želi biti: zna plezati po drevesih kot veverica, zna plavati kot vidra, niti prababice se ne boji in zna slišati očeta, ko se z Ninom pogovarja po telefonu. Čeprav navidezen Ninu predstavlja uteho. Nekega dne pa domišljijskega kužka zamenja pravi. Ta je mehek in prijazen, ubogljiv in navihan, predvsem pa ga vidijo vsi. A še zdaleč ne dosega prvega - ni ne tako pogumen, ne tako hiter, niti očeta ne pozna. A Ninu zaradi tega ni tako hudo, ker so v njegovi domišljiji že zrasle nove živali ... Slikanica je prav posebna tudi zaradi ilustracij Antona van Hertbruggena - te niso živahne in igrive, temveč zamolklih, zemeljskih barv, z veliko podrobnostmi, ki dajejo bralčevi domišljiji še dodatna krila. Slikanica je odlična za pogovor z otroci od 5. leta dalje. Edward Van De Vendel: KUŽEK, KI GA NINO NI IMEL
8 Comments
Tina
9/9/2019 09:31:28
Eden izmed mojih najljubših spominov na branje, so obiski pri družinskih prijateljih: fantje so se igrali po svoje, jaz pa sem na postelji brala zbirki Pet prijateljev in Zvesti prijatelji. :-)
Alenka
15/9/2019 20:26:19
Draga Tina, upam, da je vaše prijateljstvo še danes trdno in vznemirljivo, ravno tako kot bo tebi vznemirljiva knjigica Kužek, ki ga Nino ni imel. Ti si namreč izžrebanka nagradne igre!!! Iskrene čestitke. Pošlji svoj naslov na FB Messenger. Alenka
Barbara
9/9/2019 09:32:30
Pri šestih letih sem brala že sama tekoče. Ker je bila mami delavka in je cele dneve delala v službi in pomagala graditi hišo. Brala sem veliko sama. Sedaj pa mi je v največji užitek brati mojima otrokoma. Navajena sta vsak večer na branje in pravljice pozirata. Meni pa je izredno pomembno, saj skupaj preživimo zelo pomembne trenutke, ki jih ni moč nadoknaditi.
Barbara Žvirc
9/9/2019 12:49:24
Moj najljubši spomin na skupno branje je tudi moj drag spomin na babico. Ona mi je brala največ, živeli smo skupaj, ata in mama sta bila v službi, zato me je pazila ona. Najraje sva brali knjižice iz zbirke Čebelica, še raje pa sem imela, če si je babica sproti izmišljevala zgodbe, v njih sem potem uživala na poti v trgovino, na sprehodih, ko sva šli na vrt, doma. Zdaj sama enako počnem v družbi moje 3-letne hčerke.
Ana
10/9/2019 12:55:56
Moje najlepse spomine na branje je tezko izbrati, saj si brez branja ne predstavljam svojega otrostva. Najprej se spominjam skupnega branja pravljic s svojo babico, kasneje mojega skrivnega branja pod odejo, ko bi ze zdavnaj morala spati, kaj kmalu pa sem sama postala bralka svoji mlajsi sestri, zdaj pa berem svojemu sinu... skupno branje nas povezuje z nevidnimi nitmi neomejene domišljije, nas varno popelje v neznane svetove in spet nazaj, v topel objem in mehke besede bralca.
Urška Z.
14/9/2019 08:58:39
Iz zgodnjega otrostva pravzaprav ni naslova, ki bi se mi zelo vtisnil v spomin, ker sva se sestro najraje igrali - knjiznico! Z doma izdelanima izkaznicama in licno urejenimi knjigami 😁 moja draga teta pa tudi starsi so naju izdatno zalagali s knjigami in vse smo tudi prebirali. Veckrat. Kot receno, knjiznica. 🤣 ker tekoce se nisva brali. Potem pa se je zacelo, od klasicnih pravljic (Pepelka, Rdeca kapica), pustolovscin (Pet prijateljev) in hudomusnih prigod (Nikec, Pafi), vse sva brali. In si zelim in se trudim, da bi bila knjiga tako lep spomin tudi za moje otroke ...
Katja
14/9/2019 09:35:12
Ne morem se spomniti kako gre rek, da niso vedeli,da ustvarjajo spomine medtem, ko so se igrali. Upam, da ustvarjava z možem lepe spomine, ko bereva najinim otrokom. Najlepše mi je pa bilo videti, kako je spontano hodil cel kamp otrok k našemu takrat 3je šolcu, zjutraj po zajtrku, da jim je prebral na glas Asteriksa...
Špela L.
14/9/2019 12:44:03
Imam šestletnika, ki obožuje pravljice. Vsak dan beremo, se pogovarjamo o prebranem. Tele knjige se ne branila. :) Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|