|
Zadnje dni letošnjega leta me nepojasnljivo preganjajo misli o smislu in veličini človekovega bivanja na Zemlji, o minljivosti življenja na eni in željo po večnem bivanju na drugi strani, o ujetosti v naše usode. Ne vem, kaj je sprožilo ta razmišljanja. Mogoče zadnji izdihljaji leta, ko vsi delamo neke obračune z odhajajočim in resolucije za prihodnje leto. Mogoče so bile to veliko prezgodnje smrti junakov moje mladosti, ki so se letos vrstile kot po tekočem traku - ravno smo se opomogli od novic o smrti enega, že so nam sporočali, da nas je za vedno zapustil drugi. Mogoče pa je bil sprožilec tudi novica, da nameravajo na Nizozemskem uzakoniti evtanazijo tudi za tiste, ki so se na nek način v starosti naveličali življenja. Razmišljujočo o prezgodnjih smrtih in obljubo večnega življenja, kot nam jo vsak dan servirajo mediji, me je najprej ujel film o Dr. Strangeu, nato pa mi je v roke prišel še prvenec Ransoma Riggsa z naslovom Otok nenavadnih otrok. Vsak zase sta mi pokazala ogledalo, kam neki Sama ponavadi ne berem fantastičnih knjig, a knjiga Otok nenavadnih otrok me je pritegnila z informacijo, da je film po knjigi posnel Tim Burton, ki ga zelo cenim kot režiserja in sem si želela pred ogledom filma seznaniti z zgodbo. Poleg tega knjiga že s svojo zunanjo podobo izgleda, kot da spada med stare in pozabljene knjige, ki samo čaka na zaprašeni knjižni polici, da jo kdo odkrije. Že naslovnico krasi nenavadna fotografija lebdeče deklice, ki še podžiga domišljijo. Seveda so me pritegnile tudi fotografije, ki so posejane po vsej knjigi in ki dajejo zgodbi nenavadno dokumentarno vrednost. A ta na nek način grozljiva dokumentarnost se pokaže šele na zadnjih straneh, ko nam avtor razkrije, da je fotografije resnično našel na razprodajah starin in garažnih razprodajah in da večina od njih sploh ni retuširanih. Poleg tega zgodba prav spretno krmari med resničnostjo in domišljijo, tako da je težko vedeti, kaj se je zgodilo zares in kaj ne. Dodano vrednost k pričakovanjem o resničnosti zgodbe daje tudi korespondenca med protagonisti - še posebej med Jacobovim dedkom in dekletom Emmo.  Od filma Tima Burtona sem pred branjem knjige uspela videti le napovednik, a kot so povedali številni kritiki, film knjigi ne seže niti do kolen. Zato sem od knjige pričakovala precej bolj napeto in nenavadno zgodbo, celo horor in triler, zaradi katerega ponoči ne bom mogla spati, a dejansko zgodba ni tako grozljiva. Je pa napisana zanimivo in pritegne s svojim načinom odkrivanja spektakularne in bizarne skrivnosti, ki jo je pred vsemi skrival Jacobov dedek in ki na koncu spremeni tudi Jacobovo življenje. Mi je pa bilo v knjigi všeč, da je Ransom Riggs - kljub temu, da gre za prvenec - do bralca izjemno prijazen, saj se zgodba odvija počasi in postopoma, saj bralec skupaj z Jacobom razvozlava skrivnost nenavadnih otrok in dobiva odgovore na vprašanja iz uvodnih poglavij knjige, ki jih želi razjasniti - Kdo je gospa Selec? Kaj pomeni 3. september 1940? Kaj se je zgodilo s sirotišnico na otoku? Zakaj se otroci ne starajo? Kakšno vlogo je imel pri tem dedek? Pa tudi: Zakaj je svojo skrivnost zaupal le Jacobu, ne pa tudi njegovemu očetu? Nekoč sem sanjaril o tem, kako bi ubežal svojemu navadnemu življenju, vendar pa moje življenje nikdar ni bilo navadno. Le opazil nisem, kako izjemno je. Podobno si nikdar nisem predstavljal, da bi dom utegnil pomeniti nekaj, kar bom kdaj pogrešal. Vendar pa sem, ko smo v jutranji zarji stali in nalagali prtljago na čolne sredi povsem nove vrzeli med Prej in Potem, pomislil na vse, kar pravkar puščam za sabo - na svoje starše, na svoje rodno mestece, na svojega nekdanjega najboljšega in edinega prijatelja - in zavedel sem se, da slovo ne bo takšno, kot sem si ga zamišljal, da ne bo, kot da bi odložil breme. Spomini so nekaj otipljivega in težkega, in odnesel jih bom s sabo. Tako film od doktorju Strangeu kot zgodba o šestnajstletnem Jacobu Portmanu, ki se mu na otoku iz dedkovih sanjskih zgodb potrdi njihova resničnost in nato na njem odkrije še svoje magične sposobnosti, je v meni odprla številna druga vprašanja o človeškemu bivanju, ki mi do sedaj niso niti prišla na misel. V obeh - filmu in knjigi - se namreč pojavljajo magični elementi, ki govorijo o možnosti obstoja večnega življenja. V obeh primerih so zle sile tiste, ki si želijo polastiti te sposobnosti. Dobri pa znajo to sposobnost obvladovati tako, da je dobro za vse - zanje in za "navadne ljudi". Če se v filmu Starodavna in njeni privženci borijo proti temu, da bi človek in preko njega zle sile prišel do vedenja, kako postati večen, si v knjigi Gospodična Selec in njeni otroci dovolijo svojo sposobnost večne mladosti zadržati le zase. Vzpostavljanje časovnih zank, sposobnost potovanja v času in prostoru, metafizika, duhovne energije, telesne preobrazbe, celo večno življenje - vse to je tisto, kar zaznamuje oba in buri domišljijo o vsemogočnosti človeka, če bi le znal dostopiti do svojih mističnih sposobnosti. A hkrati mu odkriva tudi pasti, ki jih prinaša. Kot pravi eden od karakterjev v Doktor Strangeu: "Še vedno si želimo večnega življenja, čeprav vemo, da to ne bo prijetno." In ta neprijetnost se v knjigi Otok nenavadnih otrok pokaže v tem, da otroci ostajajo ujeti in priklenjeni na dom gospodične Selec, saj so lahko mladi le v časovni zanki, ki v neskončnost ponavlja 3. september 1940, saj bi takoj, ko bi iz nje izstopili, pa bi se začeli pospešeno starati, dokler ne bi dosegli svoje dejanske starosti, kot jo doživljamo "navadni". KO zaradi bližajoče se nevarnosti izgubijo možnosti gibanja po otoku, pa jih to takoj spravi v depresijo, otopelost, žalost ali pa postanejo neukrotljivi, kot živali v kletki. Nisem še dobila odgovorov na vsa svoja bivanjska vprašanja. A zdi se, da je le mladost tista, ki nam ponuja iluzijo o večnem življenju. Ko smo mladi, se nam zdi svet neskončen, čas neomejen in vse naše želje, ideje in pričakovanja uresničljiva. Ko pa enkrat prestopimo na drugo stran in se začnemo starati - ko se prostor skrči na nam dobro poznano okolje, občutek, da se nam čas izmika in da so naše želje že vse izpolnjene ali zakopane globoko v srčne brazgotine, pa si, kot moja 91-letna babica, želimo le še to, da bi zaspali in na vse skupaj - spomine in bolečine - odnesli s seboj. Ransom Riggs: Otok nenavadnih otrok
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|