|
Ko sem bila majhna, sem si najbolj od vsega želela, da me starši jemljejo resno in sebi enako, a hkrati sem želela biti svobodna in delati vse sama. Bila sem neumorno zvedav in radoveden otrok in sem ves čas nekaj stikala okrog hiše. No, vsaj takrat, ko nisem tiščala nosu v knjigah. Nič čudnega, da je bila moja najljubša knjiga še dolgo v odraslost Pika Nogavička. A če bi Maria Parr živela v času Astrid Lindgren, ne vem, če ne bi za svojo vzornico rajši izbrala Tonje s Hudega brega. Ne zato, ker bi imela tako rada sneg in bi si želela živeti v enem izmed norveških fjordov (kakorkoli se že to sliši romantično). Sneg in mraz naravnost sovražim. Ampak zato, ker je Tonja s Hudega brega neverjetno bolj optimistična in neprimerno bolj kot Pika Nogavička izraža zaupanje v vse ljudi, kar je zelo pomembno sporočilo, ki ga avtorica naslovi na vse otroke in mladostnike, pa tudi nas odrasle. Zgodba se vrti okrog devetletne Tonje, ki živi z očetom in mamo v Hudem bregu, zakotni dolini nekje na daljnjem Norveškem. Mama je sicer večji del leta odsotna, saj dela na Grenlandiji, kjer kot oceanografinja preučuje gibanje ledu, a poleg očeta za Tonjo skrbijo tudi ostali sorodniki in vaščani. Tonja je namreč edini otrok v Hudem bregu. Je navihana deklica, polna idej o podjetnih podvigih in navihanih norčavosti. Kljub drznosti in divjemu obnašanju pa se Tonja vseeno ne podaja brezglavo v nevarnosti, ampak deluje premišljeno in zbrano, celo zrelo. Njen najboljši prijatelj je skoraj osemdesetletni boter Gunnvald, ki živi sam na sosednji kmetiji in ki čudovito igra violino. Njun odnos je tudi za to zakotno dolino prav poseben. Zdi se, da je Gunnvald Tonji več kot samo družabnik v igri, je bolj njen nadomestni oče in Tonja njegova hči. Ko nekega dne Gunnvald po hudi nesreči konča v bolnišnici, se Tonji razkrije njegova življenjska skrivnost. Gunnvald pred Tonjo skriva že odraslo hči Heidi, prav tako violinistko. Ta iz zamere do očeta sklene prodati njegovo kmetijo Tonjinemu največjemu sovražniku Klausu Hagenu, lastniku lokalnega kampa, ki najbolj od vsega sovraži otroke. Tonja s svojo otroško iznajdljivostjo in srčnostjo pobota Gunnvalda in Heidi in prepreči prodajo kmetije.  Maria Parr v svojih intervjujih ne skriva navdušenja nad Astrid Lindgren, kar je dobro vidno tudi iz same zgodbe. Glavna junakinja Tonja sicer po drznosti spominja na Piko Nogavičko, a Maria Parr pravi, da jo je pisala z mislijo na drugo Lindgrenino junakinjo - Ronjo, razbojniško hči. V bistvu pa je Tonja taka, kot bi si avtorica sama želela biti kot majhna. Poleg tega avtorica v zgodbo vpleta tudi druge junake mladinske književnosti - najbolj je seveda vidno njeno navdušenje nad Heidi, ki se v zgodbi pojavi kar dvakrat - kot knjiga, ki jo na skrivaj bere Gunnvald in kot Gunnvaldova hči, za katero izvemo, da ima podobno življenjsko zgodbo kot njena istoimenska knjižna junakinja. Skozi knjigo nam Maria Parr poglobljeno predstavi odnos Norvežanov do svojih otrok. Če je v knjigah Super Rjavko in Pesem o razbitem nosu v ospredju življenje otrok v mestu, potem nam avtorica predstavi, kakšno je običajno življenje otrok v manjših vaških skupnostih, pri čemer izhaja iz osebnih izkušenj. Osrednja tema knjige je odnos med otroci in odraslimi. Osrednje sporočilo, ki nam ga želi prenesti avtorica in ki ga odrasli največkrat pozabljamo, pa je v knjigi še posebej poudarjeno s poševnim tiskom: ”Nikoli niso krivi otroci!”. To se še dlje razvije na strani 187, ko Tonja očita Gunnvaldu: ”Če si očka, si ves čas očka! Ne moreš kar nehati, tudi če se dogajajo traparije!” Vse prevečkrat namreč pozabljamo, da otroci niso krivi za napačne odločitve in dejanja nas odraslih, ampak smo zanje krivi mi sami. Zdi se, da je tako izhodišče še posebej pomembno v današnjem post-modernem svetu, ko so razveze in razbite družine postale nekaj vsakdanjega, a mnogi otroci še vedno občutijo krivdo, da so zanje krivi sami. Knjiga govori tudi o zaradi služb odsotnih starših, zaradi česar so otroci velikokrat prepuščeni samim sebi in varstvu ljudi zunaj kroga družine. A ne smemo pozabiti: čeprav je Tonjin oče veliko časa odsoten zaradi skrbi za kmetijo, je še vedno on tisti, ki ji v težkih trenutkih stoji ob strani - kar pa je vsekakor ena glavnih nalog staršev. In kljub temu, da je njena mama bolj kot ne odsotna, ji Tonja tega ne zameri in se je razveseli, kot da bi se vsak dan vrnila iz službe. Zdi se, da Tonja - kljub temu, da odrašča precej samorastniško, uspeva razvijati svojo samozavest, neodvisnost, odprtost do drugih in drugačnih, pri čimer pa avtorica skozi zgodbo na glavo postavi tudi razmerje med vlogo odraslih in otrok v družbi. Sprašujemo se, kdo sedaj skrbi za koga. Če je Tonja na začetku še brezskrbna deklica, sčasoma vedno bolj prevzema vlogo odraslih, kar se velikokrat zgodi, ker in ko odrasli ne izpolnjujejo svojih nalog. To je še posebej vidno pri njenih prizadevanjih, da bi Gunnvald in Heidi obnovila svoj odnos. A kljub temu, da Tonja večino časa preživi sama, ji prav njeni stiki s številnimi varuhi pomagajo, da razvije vse za zgledno življenje potrebne vrednote, ki so poleg izgradnje identitete še pomen prijateljstva in družinskih vezi, varnost, skrb, odpuščanje, ljubezen do umetnosti (še posebej glasbe) in do ohranjanja narave. Poleg medosebnih odnosov sta pomemben element zgodbe tudi narava in glasba. Maria Parr zgodbo postavi v Hudi breg, ki predstavlja naselje na robu neokrnjene narave, ki ji avtorica v uvodu v vsako od treh delov knjige napiše pravo pesnitev. Kot pravi, človek v življenju potrebuje le dve stvari: na eni strani je narava kot nekaj, kar je vedno tam; je tisti zunanji element, ki izoblikuje človeka kot posameznika. Na drugi strani pa je to dom, hiša kot nekaj, kar nam daje občutek topline, pripadnosti in kontinuitete. Drugi element - glasba pa je tista, ki v knjigi igra pomembno vlogo v komunikaciji med ljudmi. Avtorica v knjigi še posebej daje poudarek tradicionalni glasbi in ljudskim pesmim, s čimer želi poudariti, da tudi sodobni ljudje potrebujejo neko gotovost, vrednote in stabilnost, ki ju prinašata tradicija in dediščina prednikov, da bi v nas zbudili nov zagon za prihodnost. Da je pomembno ohraniti tradicionalne vrednote in na njih graditi nove ideje.  Foto: Maria Parr je bila gostja letošnjega Slovenskega knjižnega sejma. Kot je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu poudarila Maria Parr, je knjigo najprej zastavila z dečkom v glavni vlogi. Ko pa je po pregledu norveške literature za otroke in mladostnike ugotovila, da primanjkuje ženskih junakinj, je zgodbo spremenila in v glavno vlogo postavila Tonjo. S tem je želela tudi vplivati na slabo samopodobo norveških deklic, saj nam literatura lahko pokaže, kaj vse lahko storimo in postanemo. Ne čudi, da poleg Tonje vse pomembnejše vloge v knjigi igrajo močne ženske. Že Tonja je sodoben otrok, ki se ne boji povedati, kaj si misli. Da ne govorimo o njeni mami, ki opravlja tradicionalno moški poklic oceanografa, medtem ko oče igra vlogo gospodinjca. Ženski sta tudi duhovnica in voznica avtobusa. Tonjini teti Idun in Eir se vratolomno spuščata s smučmi po najstrmejšem bregu in lovita jelene, kot to tradicionalno počno moški. Tudi Heidi, ki pride iz zunanjega sveta, je visoka in močna ženska, ki se ne pusti poteptati. Četudi se zdi, da je knjiga v prvi vrsti namenjena puncam v letih pred puberteto, bodo v njej uživali tako otroci kot odrasli obeh spolov. Otroci bodo navdušeni nad Tonjinimi drznostmi in vragolijami, odrasli pa bodo v njej podoživljali svojo nebrzdano mladost. S svojim izražanjem topline, radoživosti, tankočutnosti za medosebne odnose, privzgojen kompas za to, kaj je prav in kaj ne, so sporočila, ki si jih vsi želimo in se nas dotaknejo. Zato je knjiga Tonja s Hudega brega brezčasna in prekogeneracijska in bo zagotovo še dolgo privlačila številne bralce. Maria Parr: Tonja s Hudega brega
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|