 Knjižica portugalskega pesnika in pisatelja Joaa Manuela Ribeire z naslovom Moj dedek, kralj majhnih stvari je res drobna, a v sebi skriva ogromno, toplo in ljubeče srce, ki zna življenju dodati smisel in veličino. Škoda bi jo bilo spregledati! Kar težko je verjeti, da je knjižica Moj dedek, kralj majhnih stvari namenjena otrokom, mlajšim od deset let. V sebi skriva neverjetno bogastvo življenjskih modrosti, ki bi jih najprej morali ponotranjiti odrasli in jih kot svoje nato predati naslednjim rodovom. Le tako bi svet počasi, a vztrajno postajal prijeten in ljubeč dom za vse nas. Mene je povsem začaral! Ne samo poetični jezik Joaa Manuela Ribeire, tudi kolaži Catarine Pinte izdatno pripomorejo k magičnosti, ki veje iz knjige. Hvala tudi Mojci Medvešek za odličen izbor besed, ki znajo tako lepo pobožati človekovo dušo. Čeprav se zdi, da se Ribeiro v njej veliko nanaša na ibersko tradicijo in ljudske običaje, v knjigi govori o obče človeških vrednotah, ki nas delajo sočutne, ljubeče, spoštljive. Govori o tem, kako je nadvse pomembno, da znamo uživati v majhnih stvareh in kako globok pomen ima vse okrog nas, naj se nam zdi še tako povprečno in vsakdanje. Da je pomembno, da si vzamemo čas za drobne radosti: da prisluhnemu ptičjem petju, šumenju reke, da uživamo v sladkobi jabolka, da svobodno in pozorno raziskujemo svet okrog nas ... Predvsem pa da znamo izražati globoko spoštovanje in ljubezen do vseh ljudi in živali, še posebej pa do zemlje, ki je hkrati naša mati in maternica. Človek namreč ne živi le sam zase in za danes, temveč vedno z mislijo na prihodnost in prihodnje rodove. Kakšno dediščino jim bomo zapustili? "Si opazila," je rekel, "da tega sadeža ni mogoče jesti tako preprosto kot večino drugega sadja, Uživamo ga zrno za zrnom, okušanje zahteva potrpežljivost in počasno okušanje. Ni podoben jabolku ali hruški, ki ju pojemo naenkrat." Govori, da je domišljija pomembnejša od resničnosti, kajti domišljija nam daje krila in moč, da ideje, ki se nam porajajo v sanjah, uresničimo v realnem življenju. Sanje so vendar spletene iz niti resničnosti, če jim odvzamemo poezijo, bomo resničnost ugledali ne tako, kakršna je v resnici, temveč tako, kot bi lahko bila oziroma kakršno bi sami želeli, da bi bila. Za vsakogar od nas pa je najpomembnejše, da postane kralj svojega življenja in vladar svojih misli, občutkov. Le tako bo v svojem življenju lahko uspešen in bo lahko trdno stal za svojimi odločitvami in bo brez strahu potrpežljivo in vztrajno stopal na poti proti zadanemu cilju. "Reka", je nadaljeval dedek, "je zgodba o umiti vodi. S seboj nosi izvir, tudi potem ko dere skozi gorovja in obkroži ravnice. Kakor da bi bil njen začetek še vedno vsebovan v sedanjosti in vsaki kapljici vode. In ni zgolj izvir, obenem je tudi vsak košček dotaknjenega obrežja, je grobost poljubljenega kamna, je vsaka riba ali jegulja, ki jo voda poboža. Izliv reke je skupek vodne zgodovine, ki živi v telesu vsakega dela reka, ki se mu predaja." Takrat, ko nas ne bo več in ko bodo ruševine našega življenja že dolgo sprhnele v prah, naj za nami ostane zaklad spominov, ki ga bomo predali naslednjim rodovom. Naj naša ljubezen do zemlje, rek, morja, vetra, ptic in dreves ter uživanje v malih stvareh še naprej biva v naših otrocih, vnukih, naj tudi oni hodijo po koordinatah zemljevidov naših skrivnosti, sanj in upanj. A pustimo jim, da naj sami pišejo svoje zgodbe, sanjajo svoje sanje in ustvarjajo svoja kraljestva. Z ljubečim in spoštljivim pristopom bodo cenili tisto malo, kar smo jim predali v hrambo. In le tako bodo znali sprejeti življenje tako, kot je. Joao Manuel de Oliveira Ribeiro: MOJ DEDEK, KRALJ MAJHNIH STVARI
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|