 Kakšen okus bi imela po vašem luna, če bi jo lahko prijeli? Vklopite domišljijo in odletite z nami v vesolje ... Glavni junak nove galaktične pustolovščine izpod peresa in svinčnika tandema Boštjana Gorenca - Pižame in Igorja Šinkovca je Svit. Od prvega srečanja z njim, ko je še iskal zavetje v očetovi gosti bradi, je tokrat že nekoliko zrasel in samostojno raziskuje svet okrog sebe. Je radoveden in ustvarjalen šestletnik z neizmerno bogato domišljijo, v katero zna vplesti tudi bratranca Erika - saj veste v dobri družbi je ta še bolj bogata in neverjetna. Predvsem pa prek nje preizkušata različne teorije, ki sta jih verjetno slišala od starejših. Tokrat se odpravita na Luno, da bi preverila, če je res narejena iz sira. Iz velike kartonaste škatle izdelata raketo, ki jo posrečeno poimenujeta Frčela Prdela, zlezeta vanjo in že sta na poti proti luni. Pot je, seveda, dolga, dolgočasna in zato vmes (kot vsak otrok takoj, ko se odpravimo na pot) postaneta lačna (še dobro, da jima je mama za na pot pripravila sendviče z lešnikovim namazom, njami). Dobro pri teh domišljijskih poteh je to, da se končajo takrat, ko si to sam zaželiš, zato sta v naslednjem trenutku že na luni. Presenečena ugotovita, da je sprehod po njej zabavnejši kot skakanje po trampolinu, saj lahko skačeta višje, delata premete, z njima se igra tudi šestnogi pes ... Vmes, kar tako mimo grede, zložita še pesmico. Kmalu ju lakota spet pokliče domov, kamor se vrneta ravno pravi čas za večerjo. In kakšen okus ima po njunem luna? To pa morate ugotoviti sami. "Koliko je še do lune?" je vprašal Erik. "Meni je že dolgčas." Slikanica odlično ponazori, kako lahko starši pri otroku spodbujamo domišljijo in ustvarjalnost skozi prosto igro - skoznju otrok razvija svoje zmožnosti na vseh področjih, tako kognitivnih, socialnih in emocionalnih. Starši, ki nastopajo v zgodbi, počnejo ravno to: preko spodbujanja igranja vlog, branja pravljic in spodbujanja kreativnega ustvarjanja, ki ga opazijo in pohvalijo, krepijo Svitovo in Erikovo samoiniciativnost, s tem se učita socialnih veščin in čustvenih odzivov na situacijo. Skozi igro raziskujeta različne reči (kako sestaviti raketo, kaj vidim v vesolju, kakšna bitja bi tam lahko srečal, imajo starši prav, ko mi povejo, da ima luna okus po siru ali beli čokoladi ...) in se učinkovito spopadeta z dolgčasom, ki je odličen generator novih idej. Na primer mama, ki ob omembi potovanja na luno brez dvignjene obrvi in "neumnih" vprašanj fantoma naredi sendviče, in to njune najljubše, in oče, ki za večerjo, na katero bi po njegovem ob vsakem času prišla pravočasno, peče hrenovke na žaru. Še teta kot radoveden otrok vpraša, če sta z lune prinesla kakšno darilo tudi zanje, ne pa da bi očitajoče zrla v njuna umazana kolena in se pritoževala nad razmetanim dvoriščem. In kako s vidi, da so pri tem uspešni? Ker se jim otroka podelita kredibilnost za njihov trud tako, da jih vpleteta v načrtovanje svojih prihodnjih pustolovščin. Si že kdaj pokusil luno? je topla, humorna in srčna zgodba o tem, kako nas trdne vezi med otroki in starši lahko vsak dan popeljejo do lune in še dlje. Hvala Boštjanu za podpisan izvod slikanice. Vi pa se lahko z njim srečate na Slovenskem knjižnem sejmu, in sicer v soboto, 30. novembra, ob 11. uri v kotičku Cicifesta. Boštjan Gorenc - Pižama: SI ŽE KDAJ POKUSIL LUNO?
0 Comments
Leave a Reply. |