Skok v Baltsko morje

14/7/2018

Literatura baltskih držav je v Evropi še vedno relativno malo poznana – verjetno preprosto zato, ker je bilo tako malo del prevedenih v angleščino, ki je največkrat uporabljen jezik v svetu. A zadnje izdaje založbe KUD Sodobnost International potrjujejo, da si književnost Litve, Latvije in Estonije – vsaj tisti za otroke – še kako smelo utira pot tudi na naše tržišče.

Estonci imajo dolgo in bogato tradicijo folklore in pravljic, ki jim lahko sledimo nazaj vse do slovanskih in germanskih korenin ter njihove baltsko-finske dediščine. Estonsko pripovedništvo prav tako črpa iz svoje intenzivne krajine z veličastnim baltskim morjem, očarljivimi gozdovi ter raznolikostjo flore in favne. In estonski folklorni arhivi Estonske knjižnice hranijo impresivno zbirko nekdaj edine ustne tradicije ter več kot 6000 rokopisov pravljic in tisoče drugih rokopisov, ki vključujejo pesmi, uganke in pregovore, ki zajemajo kulturo, zgodovino in običaje Estoncev.

Še toliko bolj se to vidi v litovski mitologiji, saj so bili litovci zadnji evropski poganski narod, njhova folkolra pa je tesno povezana z mitskimi bitji in naravnimi silami. Mnoge izmed najbolj znanih zgodnjih litovskih pravljic so pravzaprav legende: razlagajo nastanek različnih pojavov, mest in jezer skozi ljudsko etimologijo. Spet druge so basni, ki naj bi svojim bralcem dale lekcijo. Letonska (Latvijska) mitologija spada ima veliko skupnega z litvansko mitologijo in temelji na tako imenovanih Dainah - tradicionalnih ljudskih izročilih v obliki glasbe in poezije iz obdobja poganstva.

Pravljice so nedvomno pomemben del baltske zgodovine in tradicije in še danes navdihujejo mlade bralce z zgodbami o palčkih in velikanih, čarovnicah, mitoloških živalih, zakladih in pustolovščinah. Njihovo mitologijo bogatijo tudi številni čarobni predmeti, dojenčki, rojeni iz jajc, dobre čarovnice, ki jih lahko pokličeš z gosjim perjem, čarobni pasovi in sveti kamni, ki jih najdemo tudi v zelo ljubljenih otroških zgodbah. Nekaj le-te pa se je zagotovo preneslo tudi v domišljijo sodobnih avtorjev.

To je še posebej dobro vidno v delih priljubljenega litovskega pisatelja Kestutisa Kasparavičiusa, ki ga slovenski bralci že dobro poznamo. Lahko bi rekli, da je kar nekakšnen hišni avtor založbe KUD Sodobnost International. Tokrat sta pred vami kar dve njegovi novi knjigi.

Kratke zgodbe nam prinašajo kratke in preproste zgodbice o popolnoma vsakdanjih predmetih, Kot avtor zapiše v uvodu h knjigi, so se nekega večera, medtem ko je udobno sedel na zofi in bral knjigo Trapaste zgodbe, okrog njega zbrali košarkarska žoga, modri balonček, stropna luč, stol in drugi predmeti, ki jih uporabljamo v svojem življenju, in zahtevali, da tudi njim nameni pozornost v svojem pisanju. Tako je Kasparavičius trapastim zgodbam dodal še kratke zgodbe, v katerih nam razkrije številne skrivnosti, dogodivščine in utrinke iz življenj predmetov, ki jih ti skrivajo pred nami. Ne samo, da predmeti oživijo, ampak postanejo celo osrednji liki teh zabavnih, celo nekoliko bizarnih zgodb. Tako nam v kratkih zgodbah družbo delajo npr. oblak, ki se je zataknil v cerkveni zvonik, stoli, ki prirejajo tekaška tekmovanja okrog jedilne mize, avto, ki leže jajca, iz katerih se izvalijo mali avtomobilčki, leteča mačka, pelikan, ki kuha juho v ribniku, Božičkovi agentje sladoledi in še in še drugi junaki zgodbic, v katerih bodo uživali ne samo otroci, ampak tudi odrasli. Tudi ilustracije v knjigi so avtorjevo delo in več kot odlično in slikovito podprejo posamezno zgodbo. Verjetno bi si brez njih kar težko prestavljali, kam je domišljija odpeljala pisatelja. Vse njegove zgodbe so nekoliko čudaške in z nepredvidljivim koncem, kot bi nam hotel sporočiti, da naj tega sveta in življenja ne jemljemo preveč resno, saj je v resnici poln čudežev in presenečenj - le odpreti moramo oči in srca, in razkril se nam bo v vsej svoji krasoti.

Kestutis Kasparavičius nas v svoji drugi knjigi povabi v Deželo lenuhov. To je precej nenavadna dežela, ki je pravzaprav ni težko najti, čeprav nihče ne zna povedati, na katerem koncu sveta jo je treba iskati. Njena posebnost je v tem, da je tam vsakršno delo nezaželeno, medtem ko je opravljanje težjih del celo strogo prepovedano, zanj pa je zagrožena kazen več mesecev nenehnega prisilnega spanca, kar je tudi za lenuhe več kot preveč. Denar tam sicer raste na drevesu, a ker tam sploh ni potreben, se zanj nihče ne zmeni. Kako tudi bi, ko pa imajo vsakršno najboljšo hrano na dosegu roke; kaj to: jajca se kar sama skuhajo in obarvajo v pirhe, nato pa olupijo in skočijo jedcu v usta, le prebaviti jih še mora; kokoši in ribe se tudi kar same vržejo na ogenj in spečejo, nato pa servirajo na mizo; skozi deželo teče reka pomarančnega soka, ki nikoli ne usahne; najrazličnejše torte, sladoledi in bonboni pa rastejo kar v gozdu. Se bojite, da bi se zaradi vseh teh dobrot v tej deželi zredili? Brez skrbi: vsak dan se lahko okopate v Bazenu mladosti, svoji postavi primerna oblačila pa si utrgate kar z dreves v Parku oblačil. A čeprav se zdi bivanje v tej deželi še tako mamljivo, nam avtor na koncu postreže s preprostim moralnim naukom: "Uživaj življenje. Bodi zadovoljen s tistim, kar imaš, vse ostalo bo prišlo ob pravem času."

Mārtiņš Zutis je latvijski ilustrator, animator, grafični oblikovalec in pisatelj, ki trenutno zaključuje magisterij vizualnih komunikacij na latvijski umetniški akademiji. Dolgo časa je ustvarjal za kuš!, stripovsko umetniško antologijo, v kateri objavljajo svoja dela umetniki iz Latvije in drugod. Odkritje, ki ga ni bilo je njegov prvenec, ki je že kmalu po izidu dosegel priljubljenost tako pri otrocih kot tudi pri kritikih in bil deležen številnih nagrad. Ta izvirna in zanimivo ilustrirana knjiga govori o svetovno znanem naravoslovcu po imenu Karl Darwing, ki se v zasneženem zimskem jutru, v želji čim prej prebrati najnovejšo številko revije Živalska mitologija, odpravi do svojega nabiralnika, tam pa se znajde na robu novega odkritja. Knjiga je natisnjena z velikimi tiskanimi črkami, najmlajši bralci pa se bodo z njo zlahka naučili tudi štetja do deset, hkrati pa bodo uživali, ker bodo pred Darwinom odkrili, katero bitje mu je potacalo vrt.

Čeprav je bila estonska pisateljica Hilli Rand edinka, je imela je vse življenje veliko prijateljev, vendar so ji bile knjige vedno najbližje. Še danes ji je pisanje knjig za otroke (piše tudi poezijo, drame in filmske scenarije) v posebno veselje. Njen čut za otroško dušo, pa tudi za njihovo bogato domišljijo in kreativnost, je nalezljiv. Zato se tudi sami lahko zlahka vživimo v njene junake. Tako v slikanici Beli in črni muc sledimo mačkoma Amadeusu in Ludwigu, ki po odhodu družine ostaneta v hiši kot čuvaja. Njun vsakdanjik je sestavljen iz pričakovane rutine, saj se vsako uro zgodi točno določen obisk ali dogodek, ki jima popestri dan. Ta prijetna in nežno ilustrirana (Catherine Zarip) slikanica pa je tudi poučna: ob dogodivščinah Mozarta in Beethovna se bodo spoznavali z uro, hkrati pa se učili, kaj različni ljudje počnejo čez dan. Nekoliko nenavadna se mi zdi prav ta zabetoniranost strukturiranost dneva, ki jo doživljata mačka, ki pa je verjetno namenjena prav utrjevanju dnevne rutine in pričakovanj o sosledju dogodkov pri najmlajših.

Kestutis Kasparavičius: Kratke zgodbe