Sonce med prsti

Zdi se mi, da se je v zadnjem času na našem trgu povečala ponudba branja za mlade, ki obravnava vsebine, ki krepijo zavedanje o sprejemanju, vključenosti in solidarnosti do drugih, ki jim je usoda namenila drugačno življenje od tistega, ki ga živi večina med nami - od otrok s posebnimi potrebami in vedenjskimi motnjami do revščine, osamljenosti, depresije, zlorab, posledicah tekmovalnosti in podobnem. In mislim, da je prav tako, saj so to tiste vsebine, ki lahko veliko pomagajo našim otrokom, da bodo v tem kaotičnem in zahtevnem svetu znali samozavestno hoditi svojo pot, obsijano s prijaznostjo in žarečim nasmehom na obrazu. 

Ena od knjig, ki govori prav o tem, je tudi Sonce med prsti, ki je leta 2017 prejela italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo za mlade bralce nad 15 let.

Sonce med prsti je mladinski roman, v katerem v glavnih vlogah nastopata kar dva odrinjenca na rob družbe. Na eni strani imamo Daria, ki se ne more sprijazniti z ločitvijo staršev. Svojo jezo nad tem, da ju je oče zapustil in odšel z zelenolaso hipijko, izživlja nad sošolci in na šolski imovini. Po zadnjem incidentu mu ravnatelj ponudi še zadnjo priložnost, preden ga pošljejo v poboljševalni zavod - sodelovati mora s Servisom za prostovoljno pomoč, ki pomaga telesno oviranim k bolj kakovostnemu bivanju.

Rekel si mu butec?" je vprašala Delfratijeva. "Invalidnemu fantu si rekel butec?"
"Napol butec," je rekel Dario. "To je tako, kot bi rekel, da je napol inteligenten, kajne?"
Delfratejina usta so se upognila navzdol. "Če bi bila jaz na tvojem mestu, ne bi tako duhovičila. Žalil si fanta, ki je v invalidskem vozičku; žalil si osebo, ki ima slabše pogoje od tebe."
"In kaj potem? Mar mi vi ne rečete vsak dan, da sem gnilo jabolko?"

Tako Dario spozna Andreo, ”napol prismuknjenega tipčka, priklenjenega na voziček, ki se zdi kot polomljeno rastlinsko steblo". Dario z Andyjem nima veliko dela, vendar ob tem, ko se uči veščin, potrebnih za delo s telesno oviranim, pozorno opazuje, s kakšnimi težavami se srečujejo: od preveč pokroviteljskih skrbnikov do tektonskih ovir, kot so robniki, ki "ne služijo ničemur". Več časa preživita skupaj, bolj Dario spoznava Andyja in njegove posebnosti. Spozna, da mu Andyjeva družba pravzaprav odgovarja in da mu prvič v življenju ni težko biti odgovoren za nekoga. Zdi se, kot bi celo navezala nek telepatski jezik, ki ga razumeta le sama. Dario v Andyju ne vidi več invalida, odvisnega od drugih, temveč v njem prepozna osebo s svojimi željami in hotenji, mišljenjem in potrebami, zato se skuša do njega obnašati kot do svojih zdravih sovrstnikov. 

Po spletu nesrečnih okoliščin se fanta znajdeta na vlaku proti Rimu. Izstopita v San Vincenzu, kjer se začne njuna nekajdnevna pustolovščina, v kateri spoznata nove prijatelje, obiščeta Darijevega očeta, se zabavata, hkrati pa spoznavata drug drugega. Čeprav se Dario zaveda, da je storil neumnost, ko je Andyja odpeljal iz šole brez vednosti odraslih, se v tej dogodivščini prvič zares sooči s svojimi čustvi, na nek način odraste in prepozna svoje poslanstvo, ki ga najde prav v skrbi za pomoči potrebne. Andy pa v Dariu prepozna prijatelja in zaupnika, ob katerem želi pokazati, da je sposoben veliko več, kot se je od njega dotlej pričakovalo. Ob Danielu končno začne govoriti, se premikati, njegove oči zažarijo od želje po življenju in hlepijo po novih dogodivščinah. Podrobnosti o zgodbi pa si preberite sami.

Ti imaš neverjeten dar, zaboga, neprecenljiv dar. In najlepše pri tem je, da niti ne veš zanj. Tu in tam lahko slišiš za ljudi, ki znajo početi nekaj, o čemer se ne njim ne drugim niti sanjalo ni, ljudje z neverjetnim darom, kaj pa vem, za glasbo, za umetnost, za matematiko. Mislim, da si ti eden takih. Verjamem, da si nadarjen, da skrbiš za druge. Za take ljudi, kot je Andy."
"Jaz pa sem mislil, da mi boste pokazali vraga..."

Gabriele Clima v zahvali pove, da je zgodba o Andrei na nek način resnična, čeprav so nekatere osebe in dogodki izmišljeni. A Andreia je resnično živel, zato je to zgodba o njegovi telesni prizadetosti in njegovem neverjetnem napredku, ob katerem je vse okrog sebe navdihoval s svojo neverjetno voljo do življenja. Je zgodba o njegovi železni volji, da bi sebi in drugim dokazal, da ima prizadetost nejasno začrtane meje, ki se jih vedno - ali pa prav zato - da prestavljati.

Prav zato je Andrea vsem nam lahko za zgled človeka, ki se nikoli ne vda, ki gre vedno znova naprej, ne glede na to, kakšne ovire mu pridejo na pot. Govori nam o tem, da si ovire postavljamo sami, zato imamo vedno možnost, da jih premaknemo tja, kjer nam ne bodo več v napoto. Vztrajnost, trdo delo in močna volja nam bodo pri tem v neizmerno pomoč. 

Ob tem so nam lahko v veliko pomoč tisti, ki verjamejo v nas, ki nas podpirajo v naših prizadevanjih, da bi bili kar najboljši, ki nam pomagajo na naši poti, da bi dosegli naše začrtane cilje, pa naj so še tako nori kot Andyjevi.

A še posebej pomembno se mi zdi, da Dario, ki skrbi za prizadetega Andyja, s to zgodbo pravzaprav dobi še precej več: dobi samozavest in občutek vrednosti, spozna, da je v nečem dober in da ljudje to njegovo sposobnost globoko cenijo. Ni več gnilo jabolko, nebodigatreba, fant, ki sodi v popravni zavod, temveč tisti, ki ga cenijo zaradi njegovih lastnosti, ki jih dotlej ni poznal še nihče, niti sam. Oba - Andy in Dario - sta morala iti čez to pustolovščino, da sta našla svoj pravi jaz. In ko sta ga našla, so se stvari v njunih življenjih postavile na pravo mesto.

---

Gabriele Clima: SONCE MED PRSTI
Obseg/št. strani: 168
Jezik: slovenski
Vezava: trda
Leto izdaje: 2018
ISBN: 978-961-278-408-9
​Založba: Celjska Mohorjeva družba
Prevajalka: Mateja Gomboc