|
Ko se nasitim raziskovanja in doživljanja sveta skozi prizmo odraslih, rada pokukam v slikanice za otroke. Tam se ponavadi skriva vsa čarobnost, ki nam v odrasli dobi hočeš nočeš polzi skozi prste. A tudi slikanice za otroke niso več tisto, kar so bile včasih. Niso več samo polne princesk, zaklenjenih v grajske stolpe, in princev na belih konjih, v njih ni več samo tista magičnost, ki nas je posrkala v vzporedni pravljični svet, da smo o njem sanjarili še dolgo potem, ko je že vzšlo sonce. Današnje slikanice nam med svojimi platnicami odkrivajo tudi kako deluje življenje, odkrivajo nam ovire, s katerimi se vsak slej ko prej sreča, razlagajo, kako se soočamo s čustvi in posebnimi situacijami, ki jih še starši težko razumemo in razložimo. Taka je tudi prva v slovenščino prevedena slikanica iz Ferskih otrokov, z naslovom Sploščeni zajec.  Sploščeni zajec je zgodba o psu in podgani, ki med sprehodom najdeta sredi cestišča ležečega zajca, ki se ga bežno spomnita iz soseske. Sploščenega. Skupaj razmišljata o tem, kaj se je zajcu zgodilo in spoznata, da ležanje sredi ceste res ne more biti zabavno. Odločita se, da bosta zajca premaknila in ga odnesla na bolj varno mesto. Previdno in skrbno ga odlepita od tal in ga preneseta v pasjo hišico. Pes namreč dobi brilijantno idejo, ki jo uresničujeta vso noč. Zjutraj ugotovimo, da sta pes in podgana izdelala zmaja in nanj s selotejpom prilepila zajca. Z izdelkom sicer nista najbolj zadovoljna, a sta prepričana, da sta naredila največ, kar sta v dani situaciji lahko. Končno jima uspe spraviti zajca v zrak, a še vedno dvomita, da je zajcu njuna rešitev po godu. Potem pes prosi, da podgana prevzame vajeti ... Sama sem slikanico prebrala trikrat. Prvič sem bila nad njo navdušena. Humor, s katerim se avtor Barđur Oskarsson v preprosti risbi, za katero se zdi, da je še vedno v fazi skiciranja, loteva obravnave koncepta izgube in smrti, se mi je zdel nenadkriljiv. Hihitala in krohotala sem se domislicam in razmišljanju psa in podgane in bila navdušena nad njunim skrbnim in sočutnim odnosom do mrtvega zajca, ki prinese nenavaden razplet. Papirnati zmaj se mi je zdel čudovita alegorija, da zmoremo tudi v tako težkih trenutkih, kot je izguba prijatelja zbrati moči in se od njega posloviti s spoštovanjem. Drugič sem jo brala z desetletnim sinom, ki je na vprašanje, kako dojema zgodbo le skomignil z rameni, saj se mu ni zdela prav nič posebnega. On pač živi žal raje živi v svetu, kjer je smrt samo eden od predahov od nadaljevanja igre. Tretjič pa sem jo brala z drugim sinom, petletnikom. Na vprašanje, kakšna se mu je zdela zgodba, je odgovoril, da čudna, saj na koncu ostane le podgana, ni pa vedel, kaj se je zgodilo s psom. Način, kako sta se pes in podgana poslovila od zajca, pa se mu je zdel smešen, saj ve, da mrtve drugače pokopljemo v zemljo in da zajca drugače ne moreš kar s selotejom prilepiti na papir. Oskarssonove ilustracije so čudovite in bodo s svojo maniro animiranih filmov zagotovo pritegnile malčke. V knjigi namreč ni pomembno samo besedilo, del zgodbe nosijo tudi podobe. Mogoče bo način, s katerim se avtor loteva obravnave smrti, humoren samo odraslim, ki mogoče znamo razmišljati tudi na bolj simbolni ravni. Otroci pa svoje izkušnje povezujejo neposredno s tem, kar vidijo in preberejo, zato se bodo, kot moj sin, spraševali, kako lahko prilepiš zajca na zmaja in kako potem lahko ta celo leti. Pa vendar naj nam to ne vzame poguma, da bi knjigo izkoristili kot priložnost, da se tudi z najmlajšimi pogovarjamo o minevanju, različnih obredih smrti, celo o bogu. Bardur Oskarsson: Sploščeni zajec
0 Comments
Leave a Reply. |