 Hvaležna in vesela sem, da se tudi pri nas končno sliši glas učiteljev, ki ne pristajajo več na sistemske rešitve, ki jih zahteva obstoječi šolski sistem, temveč iščejo nove, človeku prijazne alternative, ki bodo iz otrok izvabile tisto najboljše. Vsi se zavedamo, da učni sistem, ki temelji na zahtevah industrijske družbe, ki je potrebovala pridne, ubogljive in poslušne delavce za opravljanje repetitivnih opravil, namreč že dolgo ne ustreza več zahtevam informacijske družbe, ki potrebuje razmišljujoče, iznajdljive, prilagodljive, kreativne in inovativne posameznike. A namesto da čakamo na to, da se bo spremenil sistem, lahko najprej spremenimo sebe v vlogi učitelja, starša, vzgojitelja, vodje. Sabina Košmrl se je kot učiteljica in mama dveh šoloobveznih otrok dobro seznanila z našim šolskim sistemom ter vedenji, pričakovanji in zahtevami vseh vpletenih vanj: učencev, učiteljev, staršev, vodstev šol, vladnih in nevladnih institucij pri nas in po svetu. Spoznala je, da se največji sovražnik naših otrok skriva v poudarjanju zunanjih dosežkov – tekmovalnosti, primerjanju, označevanju, namesto poudarjanja notranjega zadovoljstva ter osebnega občutka varnosti in sprejetosti. Na podlagi svojih izkušenj je napisala knjigo Srčni učitelj, ki spodbija mnoge mite o vzgoji in izobraževanju in spregovori o daljnosežnih posledicah, ki jih imajo obstoječi vzorci vzgoje in izobraževanja ter naša pričakovanja do otrok na naše življenje, posledično pa tudi na celotno družbo. Prizadeva si, da bi naša družba temeljila na sodelovanju, sožitju, spoštljivosti, empatiji, srčnosti, zadovoljstvu in enakih možnostih za vse. Trdi, da bo le tako vsak posameznik lahko v polnosti udejanil svoje potenciale in živel polno in srečno življenje. So zato učitelji in starši, ki to zmorejo, sanjači? Prej tisti, ki znajo v učencih in svojih otrocih videti enakovredne partnerje, ki v otrokove roke položijo odgovornost za njegovo osebno srečo in uspeh, sami pa ga kot kompas (z metodami povezovanja, umirjanja, pozornosti in sproščanja) vodijo mimo ovir, ki mu jih na pot postavlja življenje, oziroma jih skupaj z njim premagujejo zbrano in mirno, brez izgube nadzora nad vedenjem in čustvi. Kajti, ko delujemo iz trenutka, notranjega miru in obvladovanja situacije, takrat se »čudežno« ne spremenijo le otroci; spremeni se naše celotno dojemanje sveta – življenje postane prijaznejše, mi pa strpnejši, potrpežljivejši, manj črnogledi, sitni in nejevoljni, kar naenkrat imamo več energije in veselja. Knjige Srčni učitelj zato ne priporočam v branje le učiteljem, staršem in drugim, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok. Če se bomo držali njenih spoznanj, bomo imeli od tega koristi vsi mi – kot posamezniki in kot družba. Že z majhnimi premiki v našem razmišljanju in vedenju lahko dosežemo, da bomo postali sočutnejši, mirnejši, prijaznejši in stabilnejši – kaj si tega ne želimo vsi? Ali kot pravi avtorica v zaključku knjige: »Morda je čas za novo družbo. Družbo, kjer znata zakonca težave reševati v ljubezni in se navsezadnje ljubeče raziti, če ugotovita, da je to zanju najboljša izbira. Družbo, kjer mamice ne jokajo kot majhni otroci, ker jih otroci užalijo, in družbo, kjer se posamezniki zavedajo, da imajo v sebi več moči za vsesplošno zdravje in dobro počutje, kot jo ima tableta. Družbo, kjer se vsak posameznik zaveda, da ni sam na tem svetu, ampak odgovorno sobiva z drugimi. Družbo, kjer prevladujeta ljubezen in sočutje. Družbo, kjer so v najglobljih zapisih vsakega posameznika zakoreninjene vrednote poštenosti, dobrote, sočutnosti, poguma, pomoči sočloveku, zvestobe in predanosti …« Zapis o knjigi Srčni učitelj je bil prič objavljen v reviji Knjigopis. Sabina Košmrl: SRČNI UČITELJ
0 Comments
Leave a Reply. |