 V intervjuju, ki sem ga napravila z njim, slovaški pisatelj Marek Vadas omeni, da ni teme, ki bi bila neprimerna za otroke. Enako meni tudi Maria Teresa Andruetto, ki gre še nekoliko dlje, saj pravi, da si odrasli neupravičeno jemljejo pravico odločati o tem, kaj je primerno za otroke in na kakšen način naj jim bodo teme predstavljene, zato se v svojih delih loteva tem, s katerimi načrtno ruši mejo med mladinsko in ne-mladinsko literaturo. Taki sta tudi knjigi Juanova dežela in Stefano. Gospodarske in politične razmere že od nastanka človeške družbe krojijo usodo vseh nas in nas silijo, da se selimo tja, kjer bomo lahko bolje, mirneje in svobodneje živeli. Ubežati jim ne moremo niti danes, ko živimo bolje kot 90 odstotkov svetovnega prebivalstva, saj se nas usode številnih beguncev in ekonomskih prebežnikov dotaknejo vsak dan znova, domovino pa v upanju na boljše življenje zapušča tudi vse več mladih Slovencev. Prav zato sta obe knjigi Marie Terese Andruetto tudi danes še kako aktualni besedili. Če je prva bolj namenjena otrokom drugega triletja, je druga primernejša za srednješolce, obe besedili pa presegata generacijske meje, zato ju lahko berejo tudi odrasli ali pa jih uporabimo celo za medgeneracijsko branje. Tako se lahko ob prebranem in skozi lastne spomine s svojimi otroci, morda celo vnuki pogovarjamo o tem, kakšno je bilo življenje včasih in vlečemo vzporednice z današnjimi dogodki. Stefanova zgodba se začne, ko se kot mlad fant napoti v obljubljeno deželo Ameriko, kjer bo začel novo življenje daleč od bede in občutka brezizhodnosti, ki v času po prvi svetovni vojni vladata v njegovi domovini Italiji. Argentina, ki je bila v času prve svetovne vojne v gospodarskem vzponu, je spodbujala priseljevanje in sprejela na milijone migrantov, predvsem iz Italije. Njegovo zgodbo bi lahko delilo tudi najmanj 10.000 Slovencev, ki so v času med obema vojnama zaradi hude revščine in pomanjkanja, želje po boljši prihodnosti, pritiskov raznarodovalne politike in bližajočega fašizma odšli v Argentino. Odselile so se cele vasi, tako kot v knjigi so ostali le še bolni in ostareli, ki ne bi zmogli poti. Pot je bila dolga, integracija pa zaradi tujega jezika in običajev sicer težka, a v družbi sobratov znosnejša. Stefan že na poti izgubi tri prijatelje, ki utonejo v ladijski nesreči, ostane mu le še Pino, katerega stric ju vzame k sebi na posestvo. Stefano odrašča na posestvu Pinovega strica, kjer kmalu začuti razredne razlike, zato ob prvi priliki zapusti prijatelja ter se pridruži cirkusu - z njim potuje po celini, dokler se ne ustali in poroči. V knjigi se v kratkih slikah prepletajo Stefanovi spomini na težko odraščanje in "sedanjost", ko pripoveduje svoji ženi, kako ga je pot pripeljala do nje in kakšni so njegovi načrti za prihodnost. V čas, v katerem se dogaja Stefanova zgodba, bi lahko postavili tudi Juanovo zgodbo. Glavna junaka zgodbe Juan in Anarina sicer nista migrirala iz Evrope, sta pa zato z družino v času argentinske gospodarske krize prav tako občutila revščino, ki jih je oropala dostojanstva in jih dodatno obremenila z vojaško diktaturo. Družini se v pričakovanju boljšega življenja preselita z obubožanega podeželja v mesto, kjer pa življenje kljub pričakovanjem ni prav nič boljše. Otroštvi Juana in Anarine tečeta vzporedno in zrcalno, po enakem vzorcu, dokler se njuni poti ne križata v revni faveli - naselju Karton, "kamor pridejo vsi, tisti, ki iščejo delo v mestu, in vsi, ki so izgubili hiše v svojih četrtih ali izgubili delo v tovarnah;" njun vsakdan pa mineva v zbiranju in prebiranju kartona, steklenic in drugega odpadnega materiala. Njuni zgodbi se ponavljata, menjavata in dopolnjujeta kot dva senčna zajčka, a dlje ko beremo, bolj se zavedamo, da bi bil vsakdo od nas lahko na njunem mestu. Bolečina, ki izhaja iz tega spoznanja, pa izzveni v upanju, ki se ne glede na kraj, čas in okoliščine rojeva v ljubezni - romantični in občečloveški. Obe knjigi Andersenove nagrajenke Marie Terese Andruetto zaznamuje realističen in hkrati značilen lirični in poetični jezik, ki ga odlikujejo razmišljujoča besedila. Zgodbi, ki ju predstavlja, sta resnični zgodbi marsikaterega otroka izpred sto let in tudi še danes. Potegneta nas v razmislek, tako da se njihove usode zasidrajo globoko v našo podzavest, od koder nas opozarjajo, da se to lahko zgodi vsakomur od nas. Zapisani sta brez olepševanja podrobnosti, a kljub temu pretanjeno in subtilno prinašata sporočilo, da se slabo človeku sicer zgodi, a da bosta vera v človeštvo in upanje vedno premagala zlo. Obe knjigi sta oblikovani v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo in sta uporabni kot didaktični pripomoček.
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|