|
Pri današnjih dveh knjigah sem se s težkim srcem odločila, v katero kategorijo naj ju spravim - med literaturo za mlade ali za odrasle bralce, kajti Toon Tellegen nagovarja prav vse. Tudi ne moremo reči, ali ga bolj častijo otroci ali odrasli, pa čeprav se njegovih zgodb drži prav resnoben ton. Toon Tellegen je konec letošnjega januarja ponovno obiskal Slovenijo. O naši deželi pravi, da ima z njo prav posebno razmerje, zato se k nam tudi tako rad vrača. Zanimivo je, da sta okrog njegovega tokratnega obiska pri nas izšli kar dve knjigi, in sicer: Sredi noči pri založbi Miš ter Čriček in njegov temačni občutek pri založbi Mladinska knjiga. Vsekakor ne moremo reči, da je nizozemski pisatelj in pesnik Toon Tellegen novo odkritje na slovenskem književnem polju, saj so že leta 1999 pri Mladinski knjigi pod naslovom Zabava na luni izšle njegove živalske zgodbe. Leta 2004 so jim pri isti založbi sledile še zgodbe s skupnim naslovom Mala nočna torta s plameni z ilustracijami Suzi Bricelj, ter leta 2010 še Jutri je bila zabava. Leta 2012 je v prevodu Mateje Seliškar Kenda pri Študentski založbi izšel tudi zajeten izbor (okrog 130) njegovih pesmi pod naslovom Brodišče. Lani pa je pri založbi Miš izšla tudi zgodba o kitovem vrtu. Kot je leta 2012 v intervjuju za Delo dejal Tellegen, je že večkrat hotel odnehati, toda nikakor ne more napisati zadnje zgodbe. Čeprav je začel šele pri štiridesetih letih, njegov opus obsega več kot 30 knjig in še okrog 30 pesniških zbirk. Zgodbe si je izmišljal za svoja otroka namesto večernega branja, čeprav sta zdaj že odrasla, zgodbe kar niso nehale prihajati. Tako so si pač morale najti pot v zapisano in nato v knjižno obliko. Na veselje nas bralcev, mladih in starih. Čeprav je Tellegen po svojem osnovem poklicu zdravnik, je iz njegovega pisanja videti, da bi bil lahko tudi izreden psiholog, če ne celo psihiater. Njegov občutek za človeška psihična stanja, ki jih pripisuje živalim v svojih zgodbah, je namreč tako izbrušen, da se zdi, da ima ves čas opravka s pacienti. In kar je še posebej zanimivo: vse živali - od mravlje do slona so enako velike, in njihovi značaji prav nič streotipni. Razumljivo je tudi, da so njegove knjige všečne vsem starostnim skupinam. Če otroci in mladina uživajo v besednih igrah, dovtipih in situacijskih obratih, se lahko starejši potapljajo v kontemplativna, melanholična, celo depresivna občutja, ki nam jih predoči avtor, nato pa jih s tiho notranjo refleksijo ponotranjijo ali pa zavzamejo do njih kritično distanco. Vsekakor je Toon Tellegen avtor, ki ga ne smemo spregledati.  Sredi noči je zbirka 32 kratkih zgodb, v katerih Tellegen obravnava nespečnost oziroma nezmožnost zaspati (nazaj). Sredi noči je namreč vse drugače kot podnevi. Takrat je zunaj temno in zdi se nam, da vsi, razen nas, spijo. Da smo sami na tem svetu. Takrat se nam tudi vsakdanje stvari zazdijo povsem nenavadne, predimenzionirane, nezemeljske in strašljive. Pa ne samo to, takrat nam zna odpovedati še razum. Če nas nenadoma nekaj prebudi iz sna, ne vemo več, ali se vse skupaj dogaja zares, ali le sanjamo. Tesnoba, ki izvira iz občutka osamljenosti in zapuščenosti, nam v misli prikliče čisto metafizična vprašanja, kot na primer Kako nekaj najdeš samo zato, ker bi to rad (sicer pa ne, niti po naključju)? (veverica); Za koga se pravzaprav svetlikam? (kresnička), Kaj če žaba izgine in se nikoli več ne vrne? (čaplja), Kako veš, da je najhujše že mimo? (rovka) in podobno, na katera v nespečnosti najdemo le iracionalne odgovore. Lahko gremo tudi celo tako daleč, da popolnoma izgubimo osebno dostojanstvo, naša samopodoba je uničena kot ponošen kobiličin plašč, lahko pa kot podgana celo postanemo nasilni do sebe. Zdi se, da so strahovi, prividi in teža noči preveliko breme za vsako bitje - ne glede na to, ali nam svojo zgodbo govori slon ali pa mravlja. A ko vsaka od njih odloži to težko breme, brez težav sladko zaspi. SREDI NOČI je hrošč ležal na hrbtu v svoji postelji in strmel v strop. Na čelu je imel gube. Previdno se ga je dotaknil. Debele gube.  Temačni občutek, ki se nekega dne prikrade v čričkovo glavo, ni nič drugega kot depresija. Zakaj nastane, ne izvemo. Se pa Tellegen v svoji knjigi dotakne prav vseh odtenkov depresivnih stanj, ki jih zmorejo doživeti ljudje - od začetnega upanja, da bo nenavadni občutek slej ko prej izginil, do teženj po samouničenju. Če se nam ves čas dozdeva, da bo čriček izgubil boj s temačnim občutkom v svoji glavi, mu avtor nasproti - kot zgled vztrajnosti in potrpežljivosti ter neomajne, celo fatalistične volje do življenja - postavi slona, ki želi na vsak način splezati na drevo, a vsakič pade z njega. Črička na koncu temačnega občutka reši podpora, skrb in ljubezen vseh članov skupnosti, v kateri živi. Slon pa ... še vedno pleza. "Zdaj mislim, da ne bom padel, da ne bom padel nikoli več," je razpredal slon. "Misliti je tako enostavno ... Kar samo od sebe se zgodi!"
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|