 Verjamem, da otroške igrače - še posebej punčke, lutke, plišaste živali in pajaci, s katerimi se naši otroci družijo, igrajo, spijo, se crkljajo, v sebi skrivajo neverjetno človeško toplino in da se v njih skriva neverjetno sočutno, prijazno in neustrašno srce. Zakaj bi drugače naši otroci toliko časa prebili z njimi, zakaj se v stiski zatekajo v njihov objem in jim zaupajo svoje najgloblje skrivnosti, če ne zaradi drugega, ker jih znajo tako nesebično potolažiti, hkrati pa brez vnaprej določenih vrednostnih sodb pozorno prisluhnejo vsaki njihovi besedi. Vse kar morate storiti je, da to njihovo srce prebudite. In prav to se je zgodilo Edwardu Tulaneu. Edward Tulane ni nihče drug kot zajec. Velik "posh" zajec, narejen iz najboljšega porcelana, z repom in ušesi iz pravega zajčjega krzna. Njegovo garderobo sestavljajo svilena oblačila, čevlji iz pravega usnja, širok nabor klobukov, da o zlati žepni uri niti ne govorim. Že iz tega lahko sklepate, da Edward ni bil prav prijazno in sočutno bitje in da ga je zanimala le lastna izjemnost. Imel pa je Edward lastnico - desetletno Abilene, ki je kot najbolj ljubeča prijateljica nesebično skrbela zanj. Vsako jutro je Edwarda skrbno oblekla, mu navila uro, nato pa ga je posadila na stol v jedilnici, da je lahko ves dan gledal v svet, za člana družine so ga vzeli tudi njeni starši in so ga med večerjo pozorno vpletali v pogovor. Edward pa se v svoji nečimrnosti ni zavedal, kako dobro se mu pravzaprav godi, dokler se ni zgodila nesreča, ki ga je pahnila na dolgo dolgo potovanje. "Kako bi se pravljica lahko končala srečno, če v princesi ni bilo niti trohice ljubezni?" pravi Abilenina babica Pellegrina v enem od uvodnih poglavij knjige. Čeprav Edward v tej pravljici začuti tragično usodo, ki mu jo je napovedala Pellegrina, se še ne zaveda, kaj ga zares čaka. Že naslednji dan pa kot bi bilo po nesrečnem naključju pristane na dnu morja. Kakšen šok za zajca, ki je bil prepričan, da je vsemogočen. Edward zaman upa, da ga bo Aibilene rešila. Strah je bilo prvo resnično čustvo, ki ga je globoko v svojem trebuhu občutil Edward. To je bil zanj prelomni trenutek življenja, v katerem je spoznal, da svilena oblačila, negovan kožušček in vzvišenost nad vsem zemeljskim ne prinesejo sreče in veselja, ko se znajdeš sam in v stiski. V svojem več let dolgem popotovanju od dna morja do nenavadne vrnitve domov, Edward ugotovi, da lahko ljudem ponudi veliko več kot le svojo hladno porcelanasto prisotnost. Samo s tem, da je tam ob njih, zmore obuditi starševsko toplino starega ribiča in njegove žene, zmore nesebično ponuditi uteho in ramo tolažbe številnim potepuhom, ki so v upanju na boljše življenje zapustili svoje ljubljene, s svojo resnično ljubeznijo pa vzbuditi upanje v ozdravitev umirajoče deklice in preživetje njenega brata. Z vsakim človeškim dotikom v Edwardu bolj žareče in glasno utripa srce. Spozna, da je bilo vredno iti čez vse težke izkušnje, če je le lahko vsaj za trenutek začutil vso paleto toplih čustev. Hvaležen je za svojo izkušnjo in tik pred smrtjo ponižno prosi za še eno priložnost. Ponudi mu jo popravljalec igrač, ki ga obnovi po najboljših močeh in ga postavi na polico svoje trgovine s punčkami. Takrat si Edward obljubi, da ne bo nikoli več napravil iste napake, da ne bo nikdar več ljubil, saj izguba ljubljene osebe neznosno boli. V trgovini z igračami mu nenadno srečanje s porcelanasto punčko ponovno vdihne upanje, da bo - če bo resnično odprl srce - prišlo ponj dekletce, ki ga bo imelo rado in bo skrbelo zanj, kot je to počela Abilene. In tako zares Edward nekega čudovitega dne najde pot do svojega doma. Kate Di Camillo je z zgodbo o porcelanastemu zajcu ustvarila čudovito alegorijo življenja, ki s svojo čarobnostjo in transformacijsko močjo ljubezni v nas vzbudi močna čustva. Njena sposobnost globoko človeškega čutenja in razumevanja naših univerzalnih hotenj nam pomaga, da skozi Edwardove izkušnje zrastemo in se spremenimo tudi sami. Zaradi njenega liričnega jezika in čudovitega pripovedovalskega talenta je knjigo užitek brati. K temu pripomore tudi kongruenten in besedno bogat prevod Jakoba Kende. Nadvse pa očarajo tudi presunljive in pretanjene sepia ilustracije Bagrama Ibatoullina. Kate DiCamillo: Čudežno potovanje Edwarda Tulana
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|