|
Ponoči, ko vse spi, se vsi naši strahovi zdijo še večji, še bolj črni, še strašnejši. A ko sedem minut čez polnoč prevzamejo obliko starega drevesa, potrkajo na vrata in spregovorijo, bi tudi najpogumnejšim odraslim zaledenela kri. Kaj pa, če se to zgodi le nemočnemu otroku, ki neprostovoljno na svoja ramena prevzame težo skrbi odraslega, kot se je to zgodilo trinajstletnemu Conorju O'Malleyu v romanu Sedem minut čez polnoč? Bolezen, kot je rak, zaznamuje vsako družino. Vanjo vnese neko novo dinamiko, ki se ji nehote podredimo. Postanemo bolj občutljivi, pozorni za potrebe zbolelih ljubljenih, bolj ljubeči in potrpežljivi do njih, a hkrati jih tudi želimo bolj zaščiti pred vsakršnimi zunanjimi vdori. A če po eni strani v nas tli upanje, da bo ljubljena oseba ozdravela, je v nas ves čas še bolj prisoten strah pred njihovim prezgodnjim odhodom. Z vsakim neuspelim zdravljenjem naš strah raste, in če se mu predamo, postane nočna mora, ki nas hromi, paralizira; ker ne zmoremo premagati bolezni, svojo žalost in bolečino skrivamo pred zunanjim svetom in vedno bolj bledimo. Če teža bolezni kot težka nepremična skala leže že na prsi odraslega človeka, kako mora ta zaznamovati šele otroka, ki opazuje umirati svojo mamo; edinega skrbnika, zaupnika, prijatelja, soborca v boju proti temnim silam? Otroka, ki se mora ob tem soočati še z odsotnostjo očeta in nadlegovanjem v šoli? Vsi njegovi strahovi se zgostijo v stari tisi na robu bližnjega pokopališča, ki že stoletja kot nemi opazovalec spremlja človeška življenja. Brezizhodna situacija, v kateri se znajde, sproži nezaveden proces, ki staro tiso oživi in jo spremeni v pošast, ki se vsako noč, sedem minut čez polnoč, oglasi na njegovih vratih, da bi pripovedovala zgodbe. Zgodbe na prvi pogled nimajo smisla, a na koncu spoznamo, da so bile odsev dečkovih notranjih stisk, ki jih je prineslo prezgodnje in pretežko breme odgovornosti za mamo, strahu pred njeno izgubo in jeze, ker se je bolezen zgodila prav njima. Bolezen ne pozna popustljivosti, pravičnosti, ne daje potuhe bolečini in ni prizanesljiva ljubezni. Bolezen vzame, kar si želi, in gre, ne glede na to, da za seboj pusti družinsko pogorišče, brezno bolečine in nemost bolečine.  In če se v začetku iz temnega brezna Conor še skuša reševati s črnim humorjem in sarkazmom, v njem kmalu ugasne še tisto šibko, boleče upanje, da bo nekoč spet tako, kot je bilo; prevladata pa osamljenost in nemoč, iz katere se razvijeta neverjetna jeza in bes, nedoumljiva za dečkovo drobno telesce. Njegov napad na sošolca in razdejanje, ki ga pusti v babičinem stanovanju, nista nič drugega, kot obupan klic na pomoč, ko ne moreš več ubežati resnici, pred katero si si toliko časa zatiskal oči. Verjamem, da je bilo kljub izkušnjam tudi tako odličnemu piscu, kot je Patrick Ness, težko stopiti v čevlje irske pisateljice Siobhan Dowd, ki si je zgodbo zamislila, a, žal, še preden jo je spravila na papir, veliko prezgodaj umrla prav za rakom. Zgodba je mojstrsko zapisana v neverjetno občutljivem jeziku, kot bi Ness sam na sebi občutil bolečino, stisko in strah, ki jih je verjetno občutila Sibohan med svojim spopadanjem z boleznijo. Čustva, ki jih izžareva knjiga, so tako neverjetno močna, da večino zgodbe prebereš s tesnobo v srcu in globlje, kot gre zgodba, večji je cmok v tvojem grlu, dokler zadnjih strani zaradi solz, ki nezadržno polzijo po tvojih licih, komaj prebereš. Kljub temu, da je zgodba polna težkih čustev, sem ob branju čutila neverjetno ljubezen. Ljubezen do Conorja, ljubezen do njegove mame, celo do njegove vedno popolne babice in odsotnega očeta, ljubezen in sočutje do vseh, ki so kdaj občutili izgubo. Sedem minut čez polnoč je čudovita knjiga, ki bo zaznamovala še številne generacije otrok in odraslih. Na samo dobrih 200 straneh bo knjiga najprej razbila vaše srce, nato pa ga na novo sestavila, da boste v nov dan stopili kot boljši, sočutnejši in bolj pozorni do soljudi. Ni pomembno, kaj misliš, je nadaljevala pošast, ker tvoje si tvoje misli najmanj stokrat na dan nasprotujejo. Hotel si, da gre, hkrati pa si si si jo obupano želel rešiti. Tvoj um bo verjel tolažilnim lažem, obenem pa se zavedal bolečih resnic, ki rojevajo takšne laži. In um te bo kaznoval, ker si verjel obojim. Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč
0 Comments
Leave a Reply. |
Čustva
Kategorije
All
|
RSS Feed
|